Visoko nad avtomobilskimi lučmi v mraku Ljubljane zasveti napis “Ni v obratovanju”. Mestni avtobus se odgunca po rumenem pasu, ki duši Ljubljano, ljudje spregledajo bebast napis, ko pa je toliko drugih vsakodnevnih težav in problemov, se odpravijo v trgovino, pivnico ali domov pogledat novice. Tisti, ki menimo, da slovenščina ne potrebuje maličenja in bi namesto germanizma raje videli lep slovenski izraz “Ne obratuje”, smo očitno v manjšini.
Pa vendar je mrak zaključka tega tedna lep, razbistrile so se glave, kaos je v nekem delčku postal urejeno stanje. Pojma nimam, kakšni bodo člani fiskalnega sveta, dajmo jim priložnost, da pokažejo, ali jim je mar za Slovenijo ali za svoje trenutne koristi, ki jih bodo tehtali med enimi in drugimi lobiji. Tisto, kar nas lahko v resnici malo veseli, je to, da so bili izvoljeni ustavni sodniki, med njimi izjemen strokovnjak, človek z dvema doktoratoma na dveh najuglednejših univerzah sveta, ddr. Klemen Jaklič. Harvard in Oxford sodita v prvo deseterico uspešnih univerz na svetu.
Slovenci v obdobju somraka?
Ta teden so mediji objavili lestvico uspešnosti univerz. Po lestvici QS World University Rankings® 2016–2017 sodimo v razpon od 600 do 650. Tisti prizanesljivi so pisali, da je ljubljanska univerza ujela prag šeststotega mesta (600), drugi, bolj kritični, pa da sodi med prvih 650 univerz na svetu. Univerza naše nekdanje prestolnice Beograda sodi na prag 700. mesta, tiste še starejše, Dunaja, pa zaseda 155. mesto med nekaj več kot 900 uvrščenimi. Napredek, kar zadeva znanje, je bil ob odločitvi za življenje v prvi Jugoslaviji očitno obratno sorazmeren, če primerjamo rezultate Dunaja in Beograda. Kar pomeni, da se je Slovencem na začetku dvajsetega stoletja pričelo obdobje somraka.
Ko že kaže, da po popolnem razsulu pravosodnega sistema, ki obsoja in zapira nedolžne ter sodi tako, da krši človekove pravice, po pričakovanem sesutju največjega slovenskega trgovca in nekdanjega obalnega paradnega konja, ob pojavu nepojmljivo nesposobnih direktorjev in aroganci nekaterih parlamentarnih govorov, primerljivih z retoriko severnokorejskega voditelja, ob pljuvanju po domovini in slovenskem jeziku nekje v mraku zablesti izložba lokala z mladim parom v zaljubljenem pogovoru, radijska postaja pa sporoči, da je na obzorju pričakovanje. Mladi, pametni slovenski um je vendarle našel pot v to dolino žalostno.
Je tudi znamenje upanja, da bodo deset tisoči mladih, ki v Sloveniji niso več videli prihodnosti in so se odpravili v tujino, zaslišali klic domovine in se vrnili. Bog ima živce, da nas, Slovence, gleda v naši nespameti in nas na koncu le brcne in usmeri na pravo pot.
Za vrnitev v domovino je potrebno ustvariti možnosti in priložnosti
Da se bodo mladi umi res odločili za vrnitev in aktivno delo v domovini, pa bo treba tu pripraviti pogoje za njih. Najprej področja dela, kjer imajo odlično strokovno šolstvo, visoko šolstvo ter znanost pomembno vlogo, nato spodbude gospodarstvu. Mladi umi, ki se bodo vrnili, in mladi umi, ki so tu in še niso zbežali, potrebujejo pogoje za dostojno in udobno življenje: možnosti odlične izobrazbe, možnosti za nadaljnje vseživljenjsko učenje, službe in stanovanja, kakovostne in cenovno dostopne vrtce ter zdravo okolje.
Bliža se čas, ko bomo častili zmago nad temo in smrtjo, Kristusovo vstajenje. Naj se to simbolično odraža tudi v vseh naših odnosih, v delu, ustvarjalnosti, pokončnosti in poštenosti, v veri v dobro in optimizmu. Bog ima res živce.
Mojca Škrinjar