Dušo pobožajo mehki zeleni griči, ko se potepam po Dolenjski, tam med Muljavo in Rašico. Pokošeni travniki, urejene njive, sadovnjaki in cvetlični vrtovi ob hišah, mir, ki ga prav telesno začutiš. V vasi žena, ki na travniku ob cesti grabi pokošeno travo, pozdravi neznanko, kot bi me poznala že pol življenja, malo dalje na cesti prijazno prekine svoj ritem kolesarjenja mlad fant in mi pove za pot, potem ko sem se v radovednosti izgubila med cestami in gozdovi.
Beseda Božja ostane na veke se je za Slovence rodila prav tam. Naslov razstave, ki se je pravkar zaprla v Narodni in univerzitetni knjižnici, je avtor, ddr. Jonatan Vinkler, izbral za dragulje Trubarjev Abecednik, Hišno postilo, Dalmatinovo Biblijo. Dih zastane ob teh in drugih dragocenih eksponatih, roka poboža steklo nad njimi. Ponosna sem, da sem Slovenka, ganjenost me prevzame nad Trubarjevim genijem in njegovo ljubeznijo do Slovencev. Bil je pravi reformator, ki je gromko zatresel zaspane Slovence in jih poslal na pot samozavesti in samostojnosti.
Primosh Truber, kakor se je podpisoval in ob katerega imenu stoji še vzdevek Krainz, je razumel preprosto dejstvo, ki so ga Judje dojeli že pred tisoči leti – da je za obstoj in razvoj naroda potrebno široko znanje, to pa je dosegljivo zgolj z veščino branja. Protestantizem, kateremu je pripadal, vrednote, na katerih je ta temeljil, je kljub njegovi manjšinski religiozni razširjenosti Slovencem dal zavedanje o osebni odgovornosti, o tem, da vse izvira iz posameznika, in o njegovemu odnosu in delovanju do drugih. Zato Slovenci delimo vrednote odgovornosti, pridnosti in prizadevnosti z narodi, kjer je protestantizem prevladujoča religija, to pa so pretežno Evropejci severnih delov, v veliki meri Nemci, Skandinavci, Britanci ter pretežni potomci teh, Američani, narodi, ki so tudi gospodarsko najbolj uspešni.
Slovenci smo za čas socialističnega eksperimenta ta tok prekinili in v teh časih je bil pogled na vrtove, travnike, njive in mesta drugačen – več zaraščenih, opustelih travnikov in njiv, zanemarjena in brutalno spremenjena pročelja starih hiš, unificirana, dolgočasna novogradnja mest s pustimi bloki, še huje, štrleče stolpnice v starodavnih meščanskih biserih in s surovo postavljenimi grdimi bloki v mala mesta in vasi. Razčlovečenje, razdušenje. Kot bi sam satan gnal te socialiste, da so trgali slovensko dušo iz ljudi, s pomori, krajo, lažmi in aroganco. Slovenci se nismo dali in razklenili klešče tiranov, se osamosvojili in si postavili svojo državo. Kjer naj bi imeli prosto pot do znanja in ustvarjalnosti, kjer naj bi bili svobodni in odgovorni.
Danes, ko nam prodajajo zastarel projekt o drugem tiru za suho zlato, ko zaslišujejo in vlačijo po »vodilnih« medijih ljudi, ki jih sumijo, pazite, sumijo! zlorabe par tisoč evrov javnega denarja, obenem pa obračajo glavo, tako da jih boli vrat, stran od milijarde dolarjev v državni banki, ki smo jo reševali z našimi zmanjšanimi plačami in penzijami, opranega denarja, namenjenega za financiranje terorističnega orožja in vohunjenje, denarja države, s katero se zaradi mednarodnih sankcij še povohati ne bi smeli, ko nam druga država, ravno tako osumljena podpore terorizmu, postavi džamijo sredi prestolnice, ko je odtujena aroganca stil komuniciranja z nami, navadnimi smrtniki, danes še posebej potrebujemo najbolj nujno reformo – duhovno reformo. Potem bomo zlahka naredili še druge reforme.
Čas je za ukrepanje!
Zato je čas, da naredimo prvi korak, zavrnemo norčevanje iz nas in ne kupimo prvega odpustka, ki se mu reče drugi tir! Zahtevajmo tudi preiskavo in odgovornost zaradi pranja denarja ter da tožilstva sprožijo postopke proti avtorjem bančne luknje! Zahtevajmo, da gre ves denar, preplačan za žilne opornice, umetne kolke in druge domislice kraje zdravstvenih materialov nazaj v zdravstveno blagajno, da bomo imeli upanje, da ne umremo, preden pridemo na vrsto pri specialistu!
“Lubi Slovenci,” vrnimo se na pota samozavesti in tovarištva iz osamosvojitvene Vojne za Slovenijo in si naredimo Slovenijo po svojem okusu in po svojem delu, pošteno in odgovorno ter s spoštovanjem drug drugega!
Mojca Škrinjar