Želja po oblasti in vladanju Cerarjeve vlade in aktualne vladajoče koalicije je v obratnem sorazmerju z njihovo sposobnostjo. Se pravi, velika želja, že skorajda patološki pohlep po oblasti na eni in skromen domet ter zelo skromna sposobnost upravljanja z državo na drugi strani.
Zaradi razmeroma ugodnih gospodarskih razmer v Evropski uniji in drugih državah, s katerimi sodeluje slovensko gospodarstvo, se po neki inerciji in brez zaslug vladajoče politike naša ekonomija vendarle vrti. Z nobeno reformo in nobenim zakonskim ukrepom pa ta oblast doslej ni zmogla ustvariti pogojev in sistemskih ukrepov, ki bi državi zagotovili vsaj srednjeročno stabilnost. Gasilsko, velikokrat tudi panično reševanje problemov kaže na nesposobnost vladanja.
Sam sicer verjamem, da predsednik vlade Miro Cerar ni tako pokvarjen, kot je pokvarjeno okolje, v katerem deluje, čeprav njegovi bližnji spremljevalci pravijo, da se zelo hitro uči. Njegova naivnost pa ga ne obvezuje odgovornosti, da se je obdal z ljudmi, ki so mojstri roparske in kleptomanske obrti, na drugi strani pa s povsem nekompetentnimi kadri, vse od ministrov navzdol. Ceneni humoristični vložki Karla Erjavca, ki brije norce iz Cerarja in vseh nas, sploh niso več smešni, so pa lepa ilustracija funkcioniranja vladajoče politike. Seveda pa državo in igro vodijo drugi, ne predsednik Miro Cerar in njegova vlada.
Luka Koper je zadnji, še zdaleč pa ne edini primer, ko vlada ne ve, kako bi se lotila problema. To nas po teh dveh letih, ko jih spremljamo, kako se mučijo na oblasti, sicer ne bi smelo več čuditi, vendar smo kljub temu vedno znova presenečeni, ker smo v dobri veri prepričani, da nižje pač ne gre.
Integracija medijev v upravičevanje nesposobnosti vlade
Vložki pri Luki Koper so tako veliki, da so predsednici nadzornega sveta Alenki Žnidaršič Kranjc celo grozili s smrtjo. Prava zgodba te njene izpovedi pa bi bila, kdo ji je grozil, kdo ji je rekel, da na avtomobilih pokajo gume in kdo ji je predlagal, da se sama pobere z mesta prve nadzornice Luke Koper. O tem jo je na seji parlamentarne Komisije za nadzor javnih financ spraševal predsednik SDS Janez Janša, vendar se je Kranjčeva izmotavala. Sama imen ni navajala, novinarje pa ime in priimek tistega, ki je grozil, tudi ni pretirano zanimal.
Pri Alenki Žnidaršič Kranjc bi mediji morali po poti razkrivanja imen in povezav ali pa ugotoviti, ali je s to izjavo prva nadzornica Luke Koper hotela narediti le spektakel, da bi postala žrtev in se ohranila na položaju. Hkrati pa raziskati njene povezave ter interese v Luki Koper. Omrežje, ki mu pripada ali mu je naklonjena, ni težko identificirati. Nič od tega nismo slišali, videli ali prebrali. Če vemo, da je dandanes pojem preiskovalnega novinarstva postalo vreščeče senzacionalistično delo Eugenije Carl, potem se tej medijski impotenci tudi ne moremo čuditi. Na drugi strani pa je treba priznati, da je integracija medijev in novinarjev v upravičevanje nesposobnosti Cerarjeve in vseh prejšnjih levih vlad naravnost fascinantna.
Družba brez svobodnih medijev ne more preživeti
Ob takšni zlizanosti dominantnih medijev in vseh dosedanjih levih vlad v zgodovini samostojne Slovenije bi bila zelo težka odločitev, če bi moral izbirati med slovensko vlado brez medijev ali o medijih brez vlade, če parafraziram znan Jeffersonov citat. Thomas Jefferson je že dve stoletji nazaj hotel povedati, da družba brez vlade lahko preživi, brez svobodnih medijev pa ne; skratka, da so svobodni mediji pomembnejši od vlade.
Pri nas mediji niso svobodni, ker so v službi neke politike, ker podpirajo, namesto da bi kontrolirali ljudi, ki so prišli na oblast. Jeffersonove dileme v Sloveniji ni, imamo vlado z mediji in medije z vlado. Z roko v roki. Svojega poslanstva ne vidijo v tem, da bi ljudem ponudili več različnih stališč, pogledov, komentarjev, bogastvo različnih informacij in s tem prispevali k boljšemu stanju demokracije. Zaradi lenobe, ideološke zaslepljenosti ali neprofesionalnosti vzdržujejo stanje, ki je naklonjeno vladajoči politični eliti in njenim satelitom, za večino državljanov pa je takšno stanje škodljivo.
Kmalu ponovni izbris, tokrat politični
Glede opozicije in medijev pa je zgodba seveda drugačna. Tu mediji gojijo medijsko kulturo škandala in kulturo laži. Čeprav je nek dogodek ali pojav povsem obroben, nepomemben, daleč od tega, da bi imel značilnosti škandala, pa mediji s svojim pristopom škandal ustvarjajo. Kot stara lajna se nekatere zgodbe ponavljajo znova in znova in se dodajajo izmišljeni elementi, da bi se upravičila kultura škandala, ki je v Sloveniji tesno povezana z dominantno kulturo medijske laži. SDS kot največja opozicijska stranka, ki predstavlja edini resen upor zoper (post)komunistično kontinuiteto, je deležna te sprevržene medijske kulture, kjer se v zadnjem času kot asistent režije podpisuje s frustracijami majhnosti in nepomembnosti prizadeta invalidna politična opcija, ki s svojim početjem drsi z aktualnega političnega parketa proti dokončnemu izbrisu in pozabi.
Miro Petek