Slovenski pacient

Jože Biščak

Da vlada Marjana Šarca ne bo zdržala do konca mandata, se je vedelo, še preden je zamrl odmev njegove prisege; vse drugo so bile le pobožne želje iz mokrih sanj. Ni bilo namreč vprašanje, ali bo koalicija razpadla ali ne, vprašanje je bilo samo – kdaj. Drugače pač ne more biti, ko greš v španovijo s kar dvema ekstremnima levima strankama, ki odkrito sovražita tržno gospodarstvo, sporočata, da se delo v Sloveniji ne izplača, katerih znanje ne seže prek prerazporejanja denarja tretjih oseb, in se glasno zavzemata za vnovično vzpostavitev socializma s smislu, da bomo vsi enaki v revščini. Takrat ne moreš pričakovati sodelovanja, ampak samo spletke in izsiljevanje v maniri komunističnih partij. In ker je torej Šarec k mandatarstvu pristopil kot igralec k vaji za gledališko predstavo, namesto da bi bil njen režiser, se je pustil s šablono družbene teorije enakosti gnesti kot plastelin.

Lahko da mu je godilo, ko ga je ideološko usklajeni medijski mainstream glorificiral kot rešitelja Slovenije in ga povzdigoval na raven božanstva (čeprav še za stabilnost ni znal poskrbeti), a če bi imel količkaj zdrave pameti, bi moral vsaj slutiti, kako se bo končalo. Zdaj se kalimerovsko dela žrtev in s prstom kaže na koalicijske partnerje, s katerim naj ne bi mogel sodelovati. A je krivda izključno njegova. On je bil tisti, ki se je še pred volitvami 2018 pustil zaplesti v igro izključevanja, on je (uradno) sestavil koalicijo, on je potrjeval ministre, on je odgovoren za delo vlade. Ne nazadnje je bil finančni minister Andrej Bertoncelj, ki je prvi odstopil, iz kvote LMŠ.

Tudi minister za zdravje Aleš Šabeder, ki je imel že dva tedna pripravljeno odstopno izjavo, je iz istega gnezda. Marjan Šarec torej ni imel »težav« samo s koalicijskimi partnerji, ampak tudi z ministri, ki jih je predlagala LMŠ. Predvsem pa sam s sabo, svojo narcisoidnostjo in z jezikom, s katerim je okoli sebe ustvarjal meglo, da bi zakril svojo nesposobnost. To je prikril tako, da ni naredil ničesar; prav nobene reforme se ni lotil, Slovenija je še povečala tehnološki zaostanek, javni sektor se je razbohotil, sam sistem je postal še bolj nevzdržen. Bil pa je zelo dejaven pri brutalnem političnem kadrovanju, obračunavanju z ideološkimi nasprotniki z zlorabo oblasti in proračunskem zapravljanju.

Vlada Marjana Šarca.

Izčrpavanje države s programirano socialno pravičnostjo
Zato se je delovanje Šarčeve koalicije, čeprav je zdržala samo šestnajst mesecev, zdelo kot dolga in temna zima, ki je državo izčrpala s programirano socialno pravičnostjo, socialistično mitologijo, z grožnjami drugače mislečim in s politično korektnostjo. Vse to so narekovali progresivni aktivisti, ki so v Šarcu, nagnjenem k ohranjanju statusa quo, ki je branil le svoj položaj, našli primernega »sogovorca«. Rezultat tega je, da so povsem običajne ljudi, ki se borijo za preživetje, služijo denar s svojimi rokami, jih skrbi za varnost in imajo nadvse radi slovenski narod, prekrili s plastjo radioaktivnega prezira.

Da bi se obdržala, je Šarčeva vlada tako kot vse druge dosedanje leve vlade delovala po Orwellovem principu »dvojnih zmožnosti«: zmožnost laganja in (v naslednjem hipu) zmožnost verjeti svoji laži. Tipičen primer je dogajanje ob hrvaško-slovenski meji, za katero so vsi ministri zatrjevali, da je varna. A informacije, ki so prihajale od tam in so težko našle pot v medije, so govorile drugače. Tovrstna zmožnost lagati in potem verjeti svoji laži je pač posledica »gena«, ki je vgrajen v levičarsko kulturo. Ta je izrazito patološka, deluje po načelu »nihče nam nič ne more«, ljudje s tem genom dobro znajo le z besedami, ki jih napiše nekdo iz ozadja, medijski plačanci pa prenašajo njihovo prevaro do množic.

Pravijo, da slabo oblast izberejo dobri ljudje, ki ne gredo na volitve. Ker se zdaj kot najverjetnejša in najboljša možnost kažejo predčasne volitve, lahko samo upamo, da so ljudje spregledali levičarske prevare ter da ne bodo več nasedali propagandnim mlinom in stand-up komikom iz omar tranzicijske levice. Po Šarčevem odstopu niti obdukcija ni več potrebna.

Jože Biščak

  • Mademoiselle

    Vem, butast in neumesten komentar bo, ampak!
    Za sliko gre. Gospa skrajno levo – v rdečem, kakopak – bi si lahko vsaj suknjič s primerno dolžino rokavov nabavila. Ne morem mimo tega.
    Ker smo bili v teh dneh ravno pri oblekah v parlamentu. Če pa je to nov stil in sem še pred govejimi coklji…Excuzes-moi.

    • VERZIFIKATOR

      Pa s KLAMFO vsaj pripela, kajne, da ne bi bilo videti tako kratko, kar koli že?
      Saj zdaj bo zamenjala modo, brez skrbi. Na Thompsonovem koncertu v Maiboru, ki ga je prvič prepovedala, bo neprepoznavna.

    • samotoje

      Komentar na mestu. Celotna grupacija pa izgleda kot shod klošarjev, ki so jih nabrali po ulici in jim rekli: “Čiiiz, zdaj se bomo pa slikali.” In so se slikali, kaj češ.

  • VERZIFIKATOR

    Marjan Šarčinski Bežek

    UMRL JE KLOVN

    Ježka pomnijo vsaj vsi starejši,
    komik žalostnega bil pogleda,
    za režim benigen fant seveda,
    kritik tiste vrste: najmilejši.

    Pisal žalostne je fant balade,
    Mary Brown, pa Ringlšpil in takšne,
    so utrnile se solze kakšne,
    Ježka so gospe imele rade.

    »Klovn je umrl« njega pesem
    žalostna je, da celo Ben Ali,
    meče ki požira in živali
    zjoče se, z njim avditorij resen.

    Kolikokrat se na Ježka spomnim,
    ko ugledam klovnovsko vizuro,
    kratko petelinčkasto frizuro,
    prav primerno res talentom skromnim.

    Klovn da ju nosi, so dejali,
    ta, ki vzpenja se čez serpentine,
    in vali navzdol se čez klančine,
    klovn, ki so mu taktirko dali.

    Dirigent naj bo, prišlo povelje
    je od spodaj, tam od šepetalcev,
    češ po meri tale bo gledalcev,
    a bile so vse le prazne želje.

    Klovn se s taktirko ne obnese,
    šepetanje revčku ne pomaga,
    netalent ga glasbeni premaga,
    in butalskost lastna ga odnese.

    • tohuvabohu

      Težko je živeti,
      če na parah ležiš.
      (Frane Milčinski Ježek)

  • janko

    “… Pravijo, da slabo oblast izberejo dobri ljudje, ki ne gredo na volitve. Ker se zdaj kot najverjetnejša in najboljša možnost kažejo predčasne volitve, lahko samo upamo, da so ljudje spregledali levičarske prevare ter da ne bodo več nasedali propagandnim mlinom in stand-up komikom iz omar tranzicijske levice. Po Šarčevem odstopu niti obdukcija ni več potrebna.”

    ********************
    Upajmo, upajmo!
    VSI NA VOLITVE! OBVEZNO VSI!
    Porka mizerija, tisto nedeljo v aprilu vsi k maši in nato na volitve!
    Kdor bo manjkal in ne bo imel zdravniškega opravičila, nima rad Slovencev in Slovenije!

    • lokec

      Ne sanjaj o udeležbi, ki bo zopet slaba. Ljudi ne moreš spremeniti.

  • xtc

    Vsi malce pametni vemo,da instant stranke instant predsedniki vlad in stranke polne predsem javnosektorašev,dedičev komunizma in socialnarjev-ne pa dodjetnikov živečih od lastnega dela in prostega trga ne peljejo drugam držvo kot na odpad zgodovine.
    Napihnjeni Šiptar je mislil ,da ,če bo glumil bo vsaj “Drnovček” a se je hudo motil,vendar,tudi Drnovška so lahko levaki prodajali le v letih,ko v tujini ni bilo krize,če bi bil Drnovšek na vladi obzačetku krize bi propadel precej klavrno kot Borat,kljub temu ,da je bil pragmatik,vendar od gospodarstva ni imel pojma,le o najemanju pufov kot ves SFRJ kader.