Slovenski pacient

Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik Demokracije in predsednik Domoljubnih novinarjev Slovenije. (Foto: Arhiv Nova24TV)

Da vlada Marjana Šarca ne bo zdržala do konca mandata, se je vedelo, še preden je zamrl odmev njegove prisege; vse drugo so bile le pobožne želje iz mokrih sanj. Ni bilo namreč vprašanje, ali bo koalicija razpadla ali ne, vprašanje je bilo samo – kdaj. Drugače pač ne more biti, ko greš v španovijo s kar dvema ekstremnima levima strankama, ki odkrito sovražita tržno gospodarstvo, sporočata, da se delo v Sloveniji ne izplača, katerih znanje ne seže prek prerazporejanja denarja tretjih oseb, in se glasno zavzemata za vnovično vzpostavitev socializma s smislu, da bomo vsi enaki v revščini. Takrat ne moreš pričakovati sodelovanja, ampak samo spletke in izsiljevanje v maniri komunističnih partij. In ker je torej Šarec k mandatarstvu pristopil kot igralec k vaji za gledališko predstavo, namesto da bi bil njen režiser, se je pustil s šablono družbene teorije enakosti gnesti kot plastelin.

Lahko da mu je godilo, ko ga je ideološko usklajeni medijski mainstream glorificiral kot rešitelja Slovenije in ga povzdigoval na raven božanstva (čeprav še za stabilnost ni znal poskrbeti), a če bi imel količkaj zdrave pameti, bi moral vsaj slutiti, kako se bo končalo. Zdaj se kalimerovsko dela žrtev in s prstom kaže na koalicijske partnerje, s katerim naj ne bi mogel sodelovati. A je krivda izključno njegova. On je bil tisti, ki se je še pred volitvami 2018 pustil zaplesti v igro izključevanja, on je (uradno) sestavil koalicijo, on je potrjeval ministre, on je odgovoren za delo vlade. Ne nazadnje je bil finančni minister Andrej Bertoncelj, ki je prvi odstopil, iz kvote LMŠ.

Tudi minister za zdravje Aleš Šabeder, ki je imel že dva tedna pripravljeno odstopno izjavo, je iz istega gnezda. Marjan Šarec torej ni imel »težav« samo s koalicijskimi partnerji, ampak tudi z ministri, ki jih je predlagala LMŠ. Predvsem pa sam s sabo, svojo narcisoidnostjo in z jezikom, s katerim je okoli sebe ustvarjal meglo, da bi zakril svojo nesposobnost. To je prikril tako, da ni naredil ničesar; prav nobene reforme se ni lotil, Slovenija je še povečala tehnološki zaostanek, javni sektor se je razbohotil, sam sistem je postal še bolj nevzdržen. Bil pa je zelo dejaven pri brutalnem političnem kadrovanju, obračunavanju z ideološkimi nasprotniki z zlorabo oblasti in proračunskem zapravljanju.

Vlada Marjana Šarca.

Izčrpavanje države s programirano socialno pravičnostjo
Zato se je delovanje Šarčeve koalicije, čeprav je zdržala samo šestnajst mesecev, zdelo kot dolga in temna zima, ki je državo izčrpala s programirano socialno pravičnostjo, socialistično mitologijo, z grožnjami drugače mislečim in s politično korektnostjo. Vse to so narekovali progresivni aktivisti, ki so v Šarcu, nagnjenem k ohranjanju statusa quo, ki je branil le svoj položaj, našli primernega »sogovorca«. Rezultat tega je, da so povsem običajne ljudi, ki se borijo za preživetje, služijo denar s svojimi rokami, jih skrbi za varnost in imajo nadvse radi slovenski narod, prekrili s plastjo radioaktivnega prezira.

Da bi se obdržala, je Šarčeva vlada tako kot vse druge dosedanje leve vlade delovala po Orwellovem principu »dvojnih zmožnosti«: zmožnost laganja in (v naslednjem hipu) zmožnost verjeti svoji laži. Tipičen primer je dogajanje ob hrvaško-slovenski meji, za katero so vsi ministri zatrjevali, da je varna. A informacije, ki so prihajale od tam in so težko našle pot v medije, so govorile drugače. Tovrstna zmožnost lagati in potem verjeti svoji laži je pač posledica »gena«, ki je vgrajen v levičarsko kulturo. Ta je izrazito patološka, deluje po načelu »nihče nam nič ne more«, ljudje s tem genom dobro znajo le z besedami, ki jih napiše nekdo iz ozadja, medijski plačanci pa prenašajo njihovo prevaro do množic.

Pravijo, da slabo oblast izberejo dobri ljudje, ki ne gredo na volitve. Ker se zdaj kot najverjetnejša in najboljša možnost kažejo predčasne volitve, lahko samo upamo, da so ljudje spregledali levičarske prevare ter da ne bodo več nasedali propagandnim mlinom in stand-up komikom iz omar tranzicijske levice. Po Šarčevem odstopu niti obdukcija ni več potrebna.

Jože Biščak