fbpx

So dnevi, ko hočeš jokati

Odgovorni urednik Jože Biščak.

V sredo, 22. maja, je kosovsko veleposlaništvo v Parizu v katedrali Saint Louis des Invalides ob 20. obletnici prihoda sil Nata na Kosovo organiziralo koncert v spomin na žrtve konflikta v tem delu Balkana. S prižnice čudovite cerkve, ki je posvečena vojaškim invalidom, se je s koncertnim delom Karla Jenkinsa razlegel klic k islamski molitvi. Poročilo časnika Figaro je v državi, kjer na ruševinah katoliških cerkva gradijo nove džamije, sprožilo precej zgražanja. Še posebej zato, ker prižnica spominja na tisto v cerkvi svete Sofije v Carigradu, nekdanji krščanski cerkvi, ki je bila spremenjena v mošejo. V njej so 23. maja 1453 Otomani poklali duhovnike, imam je s prižnice pozval muslimane k molitvi. Si predstavljate, da bi Mozartovo mašo, ki govori o katoliški veri, peli v džamiji, so se spraševali Francozi.

Med njimi je bil tudi upokojeni polkovnik Georges Michel, ki je leta 2011 poveljeval francoskemu kontingentu na Kosovu. V kolumni za Boulevard Voltaire se je spomnil na pravoslavni samostan Devič v samem osrčju Kosova. Konec prejšnjega stoletja je bil tarča Kosovske osvobodilne armade. Takrat so albanski muslimani uničili ikone tako, da so jim iztaknili oči, podobno kot so to počeli Turki. Albanci so samostan kmalu spet napadli, nune so zavarovali danski pripadniki Kforja. To se ni dogajalo v času križarskih vojn, to se je zgodilo v letih 1999 in 2004, se pravi v obdobju miru, ki so ga opevali v pariški katedrali, se je zgražal Michel, ki je kasneje s francoskimi vojaki zavaroval samostan.

Kultura kriminala
Muslimani so se pritožili, zato je Devič obiskal socialistični senator, češ da se mora prepričati o smiselnosti varovanja samostana. “Moral sem ga povleči v cerkev, da bi mu pokazal posledice uničevanja, da bi mu opisal val sovraštva, ki je zadelo to skromno svetišče,” je zapisal polkovnik. Toda zakaj te dobre sestre ne gredo v drug samostan v Srbiji, je vprašal senator. “Zakaj, senator? Preprosto zato, ker je od 15. stoletja na tem mestu krščanski samostan. Te nune so tukaj doma,” mu je odvrnil polkovnik, ki se spominja besed matere Makarije, nadrejene v samostanu Sokolica: “Ne pustite, da Francija stori, kar smo dopustili na Kosovu.

Nekako v času, ko je Michel pisal kolumno, je Soroseva ljubljenka in evroposlanka Tanja Fajon v družbi Matjaža Rakovca v Kranju, ki postaja vse bolj albanski in s tem muslimanski, povabila Kosovce, naj jo volijo, v zameno pa bo storila vse, da jim bo EU odpravila vizume. In medtem ko je nizozemska vlada Evropsko komisijo pozvala, naj prekliče brezvizumski režim za Albance, ker na Zahod prinašajo kulturo organiziranega kriminala, jim socialna demokratka obljublja, da si bo prizadevala za odpravo vizumov tudi za njihove sonarodnjake na Kosovu. In to v času, ko Albanci spreminjajo druge suverene države (Črno goro, Makedonijo) ali pokrajine (Sandžak v Srbiji) v svoje kalifate. Očitno si nekdo (izključno zato, da bi dobil glasove in ostal na oblasti) tega v škodo Slovenk in Slovencev želi tudi v Sloveniji.

So dnevi, ko hočeš jokati
Kako se levičarji igrajo z nacionalnimi interesi, je lepo pokazala afera okoli arbitražnega sporazuma. Nekdanja slovenska zastopnica pred arbitražnim sodiščem Simona Drenik je dejala, da je bil arbiter Jernej Sekolec tisti, ki je izsilil pogovor in s tem povzročil afero prisluhov, pri čemer je povsem zanemaril varnostne standarde. Je nekdanji udbovec to povzročil namenoma ali ne, naj bi pokazala podrobna preiskava; že zdaj je jasno, da krivdo za mednarodni škandal nosi tudi nekdanji zunanji minister Karl Erjavec. Pa skoraj nihče ne poudarja, da je bil ogrožen slovenski nacionalni interes.

Kakopak, za levičarje s Kučanovim Forumom 21 na čelu je nacionalni interes pomenil (in še pomeni), da je treba podjetja za vsako ceno ohraniti v slovenski lasti (kam je to pripeljalo, smo v svojih žepih občutili davkoplačevalci), ne govorijo pa o pravem nacionalnem interesu, kot so slovensko ozemlje (in suverenost nad njim), kultura, tradicija in jezik. Podjetja, za katera v svobodnih družbah velja, da so vsak trenutek naprodaj, lahko čez noč odkupimo nazaj, vrednote, ki jih je slovenski narod gojil in ohranjal stoletja, pa lahko (in vse gre v to smer) s prefinjeno indoktrinacijo mladih izgubimo v nekaj letih. Spet bodo potrebna desetletja, če ne stoletja, da si jih povrnemo nazaj. Če bomo tega še zmožni. Ali če si sposodim besede polkovnika Georgesa Michela: So dnevi, ko hočeš jokati.

Jože Biščak