fbpx

Soba za paniko

Jože Biščak

Kitajska resničnost tako tudi v Sloveniji ni več daleč, javna in od oblasti požegnana črna lista neposlušnih in preveč svobodoljubnih ljudi kot državnih sovražnikov že trka na vrata. Nikamor se ne bo več dalo skriti, tudi “soba za paniko” bo pod nadzorom. Ljudje božji, bomo to dopustili?

Dandan Fan je strokovnjakinja za trženje in živi v Pekingu. Ne kritizira vlade, upošteva prometne znake, ne igra računalniških iger, ne govori preveč, malo uporablja družabna omrežja (če jih že, ne sledi disidentom in ne všečka vladi nenaklonjenih zapisov), ne kupuje nepotrebnih stvari, pred izložbami se zadrži le kratek čas, alkohola uživa le toliko, da si zmoči jezik. Je skratka zgledna in pridna kitajska državljanka. Toda 36-letnico država spremlja 24 ur na dan. Mreža več kot 200 milijonov nadzornih kamer s programi za prepoznavanje obrazov zagotavlja, da ni tako temnega kotička, kamor bi se lahko skrila. Veliki brat spremlja vsak njen korak, vidi vse, kar naredi. In ocenjuje.

Fanova ima oceno 773 točk tako imenovanega “družbenega kredita” od 800 mogočih. Tako visoka ocena ji zagotavlja, da dobi sobo v hotelih po ugodnejši ceni, boljši sedež na letalu, kupi hišo brez pologa, kandidira lahko za službo v javnem sektorju ali državnih podjetjih, ima hitrejši internet. “Zaradi sistema družbenega kredita se počutim bolj varno“, je dejala za avstralsko televizijsko mrežo ABC, svojo oceno pa si je še izboljšala s tem, da se je poročila z državnim uslužbencem Xiaojingom Zhangom.

Slabo ocenjeni ne bodo naredili niti en sam korak
Novinar Liu Hu nima te sreče. Na Kitajskem počne nezaželene stvari. Piše o cenzuri in korupciji komunistične vlade, bori se za svobodo govora. Zaradi tega je bil aretiran in kaznovan. In kar je najbolj pomembno – prišel je na črni seznam, se pravi med tistih deset milijonov Kitajcev, ki so najslabše ocenjeni. Tega ni vedel, dokler ni želel kupiti letalske vozovnice. Ni je mogel, saj ga je računalniški sistem označil za neustrezno osebo. Tudi potovanje po nekaterih železniških progah mu je onemogočeno, prav tako nakup nepremičnine ali najem posojila.

Sistem ocenjevanja Velikega brata je za zdaj še prostovoljen, prihodnje leto naj bi bil obvezen za 1,4 milijarde Kitajcev. Končno število nadzornih kamer naj bi se približalo številu pol milijarde. V dokumentu Komunistične partije Kitajske leta 2014 je zapisano, da bo program “omogočil, da bodo zaupanja vredni prosto hodili pod nebom, medtem ko bodo slabo ocenjeni težko naredili en sam korak”. Grozljivo. Totalitarni sistemi so si od nekdaj želeli, da bi imeli čim boljši vpogled, kaj počno njihovi državljani. To si je želel Stalin, to si je želel Mao, to si je želel Castro, to si je želel Tito, to si je želel Kučan, to si danes želijo tudi vlade zahodnih demokracij, vključno s Šarčevo vlado in z nevladnimi organizacijami. Kar slinijo se in tresejo, drgnejo roke v led ob misli, da bi uzakonili kitajski sistem.

Foto: Twitter

Do preloma tisočletja popoln nadzor tehnično ni bil mogoč. S prihodom umetne inteligence, sistemom nadzornih kamer in družbenih omrežij se je začelo spreminjati. Velike korporacije uporabljajo podoben sistem za obdelavo potrošniških navad, banke si med seboj izmenjujejo črne sezname slabih kreditojemalcev, komunikacijska podjetja prodajajo podatke trgovcem in vladam. V vsakem trenutku vedo, kaj nekdo počne na svetovnem spletu, kaj kupi in kaj si želi. Zadeve v Evropi sicer še niso tako daleč kot na Kitajskem, a zametki predalčkanja državljanov na dobre in slabe ter posledično pribijanje na sramotilne stebre vsekakor so.

V Sloveniji opravlja nadzor levica
Že danes denimo slovenska vlada nagrajuje oziroma plačuje z davkoplačevalskim denarjem tiste nevladne organizacije, ki vohunijo za sodržavljani in jih ovajajo. Že danes je fakulteta za družbene vede kot “verodostojen prijavitelj” zadolžena za ovajanje ljudi na družbenih omrežjih. In samo spomnite se nastanka portala ZLOvenija ob velikem migrantskem valu leta 2015, kako so posameznike, ki se niso zjokali nad usodo ilegalnih migrantov ter so zahtevali varnost zase in svoje družine, ob navdušenju vlade in medijskega mainstreama ožigosali za rasiste, naciste in ksenofobe. Tudi zadnje stališče vrhovnih sodnikov, ki zelo široko tolmačijo tako imenovani sovražni govor, je skrb vzbujajoče. “To je korak v pravi smeri,” so se navdušeno odzvali na levici, čemur se je pridružila tudi žlahtna intelektualna (katoliška) desnica, češ da se bodo nekateri pač “morali navaditi držati jezik za zobmi”. Manjka samo še javno dostopni vladni sistem, ki bo heretične odklone svobodomiselnih ljudi beležil in “porednim” v vsakdanjem življenju metal polena pod noge.

Kitajska resničnost tako tudi v Sloveniji ni več daleč, javna in od oblasti požegnana črna lista neposlušnih in preveč svobodoljubnih ljudi kot državnih sovražnikov že trka na vrata. Nikamor se ne bo več dalo skriti, tudi soba za paniko bo pod nadzorom. Ljudje božji, bomo to dopustili?

Jože Biščak