Če bi Lahurja Sessa vprašali, katero sliko, ki pove tisoč besed, želi videti, bi brez obotavljanja odgovoril: “Naslikajte mi slovensko javno šolstvo.” Slikar, ki bi se naloge lotil, bi zelo kmalu ugotovil, da eno življenje ni dovolj, da naslika vse, kar v republiki predstavljata ti besedi.
Za vsakim kompliciranjem se skriva interes. In tako, namesto da bi javno šolstvo pomenilo našo skupno zavezo otrokom zagotoviti temeljno izobrazbo, ideologi vladajočega socialističnega šesterca pod pelerino javnega šolstva ščitijo ostaline naše totalitarne preteklosti in birokratske sedanjosti, ki z izobraževanjem otrok nimajo nič skupnega. Od državnega lastništva šol, preko vključitve učiteljev v enotni plačni sistem javnih uslužbencev, pa do idej osvete preko prosvete.
Pa ni treba, da je tako! Če je cilj javnega šolstva, da imajo vsi otroci dostop do kvalitetnega, temeljnega izobraževanja, je ta dosežen že, če država družinam s prenizkimi dohodki doplačuje šolnine. To ne pomeni, da je treba naš javni sistem urediti na takšen način. Ilustrira pa, kakšna tehnična ovira stoji med sodobnim pojmovanjem javnega šolstva in sovjetsko miselnostjo vladajočega socialističnega šesterca.
Da je zasebnega izvajanja javnega šolstva največ ravno v severnih državah z nizko stopnjo korupcije, ne preseneča. Oboje je zelo tesno povezano. Kot pri vsakem javnem naročanju, mora odgovoren skrbnik javnega denarja tudi odločitev o tem, kdo izvaja izobraževanje, sprejeti na podlagi cene in kvalitete storitve. Ne pa tega, ali je izvajalec v državni ali v zasebni lasti.
Naše državne šole niso zanič. Miti o “najboljšem šolstvu” pa so vseeno pravljice. Nivo znanja naših šolarjev je primeren sredstvom, ki jih zanj namenjamo. Le-ta so, kot delež BDP, na ravni najbolj razvitih držav. Učinke, ki bi jih nekateri radi pripisali kolhoznemu ustroju, v resnici prinaša davkoplačevalsko vlaganje v šolstvo po načelu: “Glasbo za denar.”
Zelo redko se zgodi, da gradivo, ki ga priložijo zakonu, ne vsebuje nobenih primerjav, ki bi dokazovale smiselnost početja. V tem primeru pa je še slabše. Že enostavne primerjave na podlagi javnosti dostopnih podatkov kažejo, da javne šole v zasebni lasti dosegajo boljše akademske rezultate od državnih. In to jim uspeva s 15 odstotkov nižjimi sredstvi na učenca.
Ne le dejstva in rezultati, tudi najbolj poniglava populistična ideologija, ki si jo lahko zamislite, zelo težko postreže z dovolj močnimi argumenti za zapiranje vrat zelo kvalitetnih šol vsem otrokom.
Kogar ne prepriča, da je ustavno sodišče odločilo, da so razlike v financiranju izobraževanja otrok neenakost – ga prepriča dejstvo, da nihče še nikoli ni dosegel enakosti tako, da je otrokom iz družin, ki si doplačil za najboljše (… nevladne) šole v državi ne morejo privoščiti, preprečil možnost vpisa nanje.
Nihče resno ne verjame, da je treba 700 javnih šol v državni lasti “zavarovati” pred 7 javnimi šolami v zasebni lasti.
Resnični vzrok te norosti je mnogo preprostejši in starodaven. Gre za monopol nad proizvodnjo elit. Za kraljevi sindrom. Željo večno vladati, prek svojih potomcev. In ker že danes povprečen otrok lažje pride na eno izmed najboljših javnih gimnazij v državi v zasebni lasti kot na državni Bežigrad, to pomeni, da nekdo, ki ni pod nadzorom sedanjih elit, izobražuje bodoče voditelje.
Socialistov ne skrbi za deprivilegirane manjšine. Šolnine uvajajo, da se ti ne bi šolali skupaj z njihovimi otroki. Da njihov visok družbeni status ne bi izgubil proti znanju in sposobnostim. Iz istega vzroka, kot so preklicali koncesijo in policijsko preganjali ministra, ki si je drznil šolanje novinarjev prepustiti zasebni fakulteti in ogrozil monopol FDV, kot edinega interpreterja družbene realnosti v državi.
Dragi minister in kabinetni mladokrati. Prosim, ne pozabite, da zavestno kršenje ustave za ohranjanje oblasti ni več šala. Da obstajajo meje, ki se jih varuje in niso odprte.
Kršenje ustave je dovolj očitno, da je predsednik vlade že nekajkrat v medijskih nastopih uporabil retorično varovalko, da je “zakon ustaven po zagotovilu ministra Pikala”, in se tako pripravil na trenutek, ko ga bo vrgel pod vlak, z besedami: “Nisem jaz lagal ljudem, ampak je Pikalo lagal meni.”
Ne bodite na njem, ko se bo to zgodilo. Ne boste večno vladali. Preden bo Slovenija samopašna avtokracija, bo na Povšetovi aleja Pikala Jerneja.
Tomaž Štih