Socialdemokrat, šolski tat!

Datum:

Če bi Lahurja Sessa vprašali, katero sliko, ki pove tisoč besed, želi videti, bi brez obotavljanja odgovoril: “Naslikajte mi slovensko javno šolstvo.” Slikar, ki bi se naloge lotil, bi zelo kmalu ugotovil, da eno življenje ni dovolj, da naslika vse, kar v republiki predstavljata ti besedi.

Za vsakim kompliciranjem se skriva interes. In tako, namesto da bi javno šolstvo pomenilo našo skupno zavezo otrokom zagotoviti temeljno izobrazbo, ideologi vladajočega socialističnega šesterca pod pelerino javnega šolstva ščitijo ostaline naše totalitarne preteklosti in birokratske sedanjosti, ki z izobraževanjem otrok nimajo nič skupnega. Od državnega lastništva šol, preko vključitve učiteljev v enotni plačni sistem javnih uslužbencev, pa do idej osvete preko prosvete.

Pa ni treba, da je tako! Če je cilj javnega šolstva, da imajo vsi otroci dostop do kvalitetnega, temeljnega izobraževanja, je ta dosežen že, če država družinam s prenizkimi dohodki doplačuje šolnine. To ne pomeni, da je treba naš javni sistem urediti na takšen način. Ilustrira pa, kakšna tehnična ovira stoji med sodobnim pojmovanjem javnega šolstva in sovjetsko miselnostjo vladajočega socialističnega šesterca.

Ni čudno, da želijo birokrati na Gregorčičevi narodu na vsak način zavezati jezik. Najbrž jim gredo lasje pokonci vsakič, ko nekdo naglas pove, da javno šolstvo z več kot polovico javnih šol v zasebni lasti ni le možno, ampak se nekatere dolgočasno normalne zahodne države temu približujejo ali pa so to že presegle. Na Švedskem se v javnih šolah v zasebni lasti šola že petina vseh otrok, v Belgiji več kot polovica, Nizozemska pa ima, denimo, enakost javnih šol v zasebni in državni lasti zapisano kar v 23. členu ustave. Tudi odločitev našega ustavnega sodišča ni daleč od te dolgočasne normalnosti. Zatakne se le pri praksah domače politike.

Da je zasebnega izvajanja javnega šolstva največ ravno v severnih državah z nizko stopnjo korupcije, ne preseneča. Oboje je zelo tesno povezano. Kot pri vsakem javnem naročanju, mora odgovoren skrbnik javnega denarja tudi odločitev o tem, kdo izvaja izobraževanje, sprejeti na podlagi cene in kvalitete storitve. Ne pa tega, ali je izvajalec v državni ali v zasebni lasti.

Naše državne šole niso zanič. Miti o “najboljšem šolstvu” pa so vseeno pravljice. Nivo znanja naših šolarjev je primeren sredstvom, ki jih zanj namenjamo. Le-ta so, kot delež BDP, na ravni najbolj razvitih držav. Učinke, ki bi jih nekateri radi pripisali kolhoznemu ustroju, v resnici prinaša davkoplačevalsko vlaganje v šolstvo po načelu: “Glasbo za denar.”

Težava je, da si te glasbe ne upamo meriti navznoter. Vse vemo o tem, kako se naše šolstvo primerja s povsem nekompatibilnimi sistemi velikih, nehomogenih držav z oddaljenih kontinentov, soočenih z drugačnimi izzivi. Ne vemo pa, kako se naše javne šole v državni in v zasebni lasti, znotraj našega (istega!) sistema, primerjajo med sabo?! Ob tem se zastavlja vprašanje – če tega nismo izmerili in se ministrstvu ne sanja, kakšna je kvaliteta izobrazbe, ki jo otroci v Sloveniji pridobijo v javnih šolah v zasebni in v državni lasti -, na podlagi česa potem predlaga spremembo zakonodaje v korist enih in škodo drugih?

Zelo redko se zgodi, da gradivo, ki ga priložijo zakonu, ne vsebuje nobenih primerjav, ki bi dokazovale smiselnost početja. V tem primeru pa je še slabše. Že enostavne primerjave na podlagi javnosti dostopnih podatkov kažejo, da javne šole v zasebni lasti dosegajo boljše akademske rezultate od državnih. In to jim uspeva s 15 odstotkov nižjimi sredstvi na učenca.

Ne le dejstva in rezultati, tudi najbolj poniglava populistična ideologija, ki si jo lahko zamislite, zelo težko postreže z dovolj močnimi argumenti za zapiranje vrat zelo kvalitetnih šol vsem otrokom.

Kogar ne prepriča, da je ustavno sodišče odločilo, da so razlike v financiranju izobraževanja otrok neenakost – ga prepriča dejstvo, da nihče še nikoli ni dosegel enakosti tako, da je otrokom iz družin, ki si doplačil za najboljše (… nevladne) šole v državi ne morejo privoščiti, preprečil možnost vpisa nanje.

Nihče resno ne verjame, da je treba 700 javnih šol v državni lasti “zavarovati” pred 7 javnimi šolami v zasebni lasti.

In tudi če socialdemokrati ne bi bili največji nasprotniki javnofinančne stabilnosti na Mlečni cesti, bi težko utemeljili prihranek 300.000 evrov na leto, kolikor stane izenačitev financiranja vseh otrok v državi, ki jo je zapovedalo ustavno sodišče, če isti teden Gazi donirajo 500.000 evrov državnega denarja.

Resnični vzrok te norosti je mnogo preprostejši in starodaven. Gre za monopol nad proizvodnjo elit. Za kraljevi sindrom. Željo večno vladati, prek svojih potomcev. In ker že danes povprečen otrok lažje pride na eno izmed najboljših javnih gimnazij v državi v zasebni lasti kot na državni Bežigrad, to  pomeni, da nekdo, ki ni pod nadzorom sedanjih elit, izobražuje bodoče voditelje.

Socialistov ne skrbi za deprivilegirane manjšine. Šolnine uvajajo, da se ti ne bi šolali skupaj z njihovimi otroki. Da njihov visok družbeni status ne bi izgubil proti znanju in sposobnostim. Iz istega vzroka, kot so preklicali koncesijo in policijsko preganjali ministra, ki si je drznil šolanje novinarjev prepustiti zasebni fakulteti in ogrozil monopol FDV, kot edinega interpreterja družbene realnosti v državi.

Dragi minister in kabinetni mladokrati. Prosim, ne pozabite, da zavestno kršenje ustave za ohranjanje oblasti ni več šala. Da obstajajo meje, ki se jih varuje in niso odprte.

Foto: STA

Če bi kak desni minister predlagal rešitev, ki krši z ustavo zagotovljene človekove pravice, in to naklepno, saj bi mu toliko pravnih organov in zraven še polno neodvisnih pravnikov povedalo, da je nezakonita, bi ga ovadili in preganjali po 131. članu kazenskega zakonika v povezavi z 257. členom. Minister Pikalo je, kot se vidi iz letala, zlorabil uradni položaj, da bi staršem, ki so državo zatožili na ustavnem sodišču, povzročil večjo škodo in huje kršil njihove pravice. In bil nekajkrat opozorjen, da to počne. Ne s strani opozicijskih kritikov, ampak pristojnih služb.

Kršenje ustave je dovolj očitno, da je predsednik vlade že nekajkrat v medijskih nastopih uporabil retorično varovalko, da je “zakon ustaven po zagotovilu ministra Pikala”, in se tako pripravil na trenutek, ko ga bo vrgel pod vlak, z besedami: “Nisem jaz lagal ljudem, ampak je Pikalo lagal meni.”

Ne bodite na njem, ko se bo to zgodilo. Ne boste večno vladali. Preden bo Slovenija samopašna avtokracija, bo na Povšetovi aleja Pikala Jerneja.

Tomaž Štih

Sorodno

Zadnji prispevki

Sodišče obravnava zakonitost odpovedi RTVS Grahu Whatmoughu

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je včeraj na...

V Lendavi s subvencijami nad stanovanjski problem

Občina Lendava je objavila Javni razpis za subvencioniranje reševanja...

Voznik začetnik po dolenjski avtocesti z 254 km/h

Policisti Specializirane enote za nadzor prometa Generalne policijske uprave...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...