Šokantno – kaj se je zgodilo z identiteto Slovencev?

(Foto: epa).

Kljub pospešenemu procesu ekonomske globalizacije in fenomenalnemu razvoju informacijskih tehnologij še zdaleč ne moremo govoriti o nastanku enotne kulture, ki bi veljala v “globalni vasi”. Edino, kar je ob preučevanju kulturnih vzorcev moč zanesljivo trditi, je, da države, ki postajajo bogatejše, hkrati postanejo tudi bolj individualistične.

Trend povečevanja neenakosti po svetu seveda ne prinaša globalne konvergence, temveč nasprotno, dodatno stopnjuje kulturne razlike. Številni konflikti, ki smo jim priča, dokazujejo, da so meje ideološke sprejemljivosti med narodi vse ostrejše in čedalje pogosteje nasprotno skupino opredeljujejo za nesprejemljivo. To je še posebej pomembno v časih, ko postaja vsem jasno, da je velike mednarodne probleme moč rešiti le ob resnem sodelovanju ključnih igralcev.

Poznati kulturo lastnega naroda
Za učinkovito sodelovanje predstavnikov različnih kultur je potrebno najmanj dvoje – poznati (govoriti) skupen jezik ter ravnati skladno z vzajemno sprejetimi pravili in standardi. Ko spregovorimo, vsak od nas to stori s svojim naglasom, dialektom, ki odzvanja okolje, v katerem smo odraščali. Enako, čeprav navzven manj očitno, velja tudi za naše razmišljanje, čutenje in ravnanje. Vse to so znaki naše kulture.

Da bi lahko razumeli dogajanje v svetu in v mednarodne odnose vstopali dovolj samozavestno, moramo najprej zelo dobro poznati kulturo lastnega naroda. Šele takrat se lahko enakopravno seznanjamo z drugimi. Pri tem moramo pazljivo ločiti med stereotipi, ki so pogosto osnovani na posploševanju in poenostavljanju značilnosti nacionalnih skupnosti (švicarska natančnost, italijanski občutek za uživanje, nemška delavnost, skandinavska hladnost, črnogorska ležernost …).

Hofstedova analiza
Vsak narod si ustvari svojo lestvico priljubljenih in manj priljubljenih značilnosti, pri čemer velja, da lastni skupini vsak pripisuje boljše ocene, med tem ko druge praviloma ovrednoti pristransko in jim pripisuje slabše rejtinge. Za razliko od stereotipov je resnično koristno preučiti strokovne analize in tako kritično pogledati značilnosti lastnega naroda – skozi oči drugih.

Čeprav se vse države po svetu ukvarjajo s skoraj identičnimi problemi, je vsak narod sčasoma razvil lasten način njihovega reševanja oziroma našel svoje odgovore nanje. Eno najbolj znanih metodologij preučevanja in primerjalnega ocenjevanja je izdelal nizozemski sociolog Geert Hofstede. Sprva kot del ekipe ameriškega IBM-a, kasneje pa kot samostojni raziskovalec in profesor. Skozi desetletja tako praktičnega kot raziskovalnega dela je prepoznaval vzorce (atribute), ki jim je počasi začel dajati več pozornosti, ter jih na koncu razvrstil v šest različnih kategorij, ki skupaj odražajo podobo nacionalne kulture.

Njegova tako imenovana šestdimenzionalna analiza temelji na naslednjih indikatorjih:

 1.  Odnos do moči: Koliko neenakosti naj bi bilo med nami?

2.  Sprejemanje negotovosti: Koliko se bojimo neznanih idej, ljudi in stvari?

3.  Individualizem (kolektivizem): Kako odvisni smo od svoje širše družine (tudi skupnosti)?

4.  Moškost (ženskost): Kako naj se počuti moški oziroma kako naj se počuti ženska?

5.  Časovna usmeritev: Naj se osredotočamo na preteklost, prihodnost ali sedanjost?

6.  Življenjske omejitve: Se lahko zabavamo ali moramo življenje razumeti kot nekaj zelo resnega?

Če gre verjeti Hofstedejevi metodologiji in njegovim ocenam, imamo s slovensko nacionalno kulturo bistveno večji in bolj globoko zakoreninjen problem, kot se zdi na prvi pogled.

Odnos do moči
Rezultat 71 je visok in pomeni, da so ljudje s spodnjega dela družbene lestvice pripravljeni sprejeti precejšnje razlike v družbi. Hkrati si želijo ureditev, v kateri ima vsak čim bolj jasen in zato varen položaj. Centralizacija je v opisanem kontekstu priljubljena oblika organiziranosti, kjer zaposleni od svojih avtoritarnih šefov pričakujejo jasna navodila, v katera redko podvomijo. Srednji sloj prebivalstva je razmeroma majhen in šibak. Enako velja za politično sceno, kjer prevladujejo stranke z obeh polov, ki v sredini puščajo le malo prostora. Starši otroke učijo ubogljivosti in v zameno pričakujejo spoštovanje. Učitelj ali zdravnik sta nedvomni avtoriteti, ki ne marata vprašanj o svojem delu. Politično življenje obvladujejo globoko zakoreninjene oligarhične strukture – in resnična zamenjava oblasti po mirni, demokratični poti skoraj ni mogoča.

Individualizem
Slovenija se uvršča med kolektivistične družbe, kjer ljudje tradicionalno pripadajo skupinam, ki jim v zamenjavo za zvestobo nudijo – varnost. Prav zvestoba skupini je ena ključnih lastnosti in temelj posameznikove identitete. Odstopanja vodijo do izločitve, izgube ugleda ter s tem posamezniku onemogočijo napredovanje in uspeh. Medsebojni odnosi v skupini so tako bistveno bolj pomembni za napredovanje kot pa dejansko ustvarjeni rezultati. V gospodarstvu je čutiti prevladujočo vlogo države. Neprestano poudarjanje kolektivnih (nacionalnih) interesov docela prevlada nad posamičnimi. Mediji so obvladovani s strani interesnih skupin in spodbujajo ideologijo enakosti na račun posameznikovih pravic in svoboščin. Harmonija in konsenz sta najpomembnejša cilja okolja, v katerem so »uvožene«, alternativne ekonomske teorije največkrat povsem spregledane in zato irelevantne.

Moškost
Slovenija je visoko ženska (feminizirana) družba, v kateri sta se vloga moškega in ženske tako prepletli, da se skorajda ne razlikujeta več med seboj. Za oba spola velja, da morata biti skromna, da lahko javno izražata svoja čustva (vključno z jokom), vendar se od obeh pričakuje nekonfliktnost. Spori naj se rešujejo s pogovorom in dogovorom. Po definiciji se spodbuja solidarnost s šibkejšimi. V družbi prevladuje permisivna vzgoja, ki se zadovolji s povprečnim študentom kot normativom. Neuspeh v šoli ne predstavlja večje težave. Slovenija je ocenjena kot družba konsenza, v kateri so tri poglavitne vrednote enakost, solidarnost in kakovost. Prav kakovost življenja je ključni znak uspešnosti in občudovana lastnost, medtem ko drugačnost in “štrljenje” iz množice nista cenjeni in zaželeni. Prosti čas in fleksibilnost delovnega časa sta pozitivni kategoriji, medtem ko je kazanje statusa navzven ovrednoteno kot negativno. Majhno in počasno je lepo. Zaščita okolja ima najvišjo prioriteto. 

Sprejemanja negotovosti
Kako se neka družba sooča z dejstvom, da prihodnost nikoli ni gotova? Naj jo poskušamo nadzorovati ali pa ji preprosto dovoliti, da se zgodi, in sami iz tega potegniti kar največ. Ocena 88 je najvišja od vseh v šestdimenzionalni sliki slovenske kulture, kar nas uvršča v sam vrh držav, ki se na vse načine poskuša izogniti negotovosti. Značilnosti takšnih okolij so – velika rigidnost pri ustaljenih vzorcih razmišljanja in težave pri sprejemanju drugačnosti. Zdi se, kot da obstajajo čustveni razlogi, da se s pravili ureja vsako področje našega življenja (tudi če pravila sploh ne delujejo). Čas je denar, zato imajo ljudje stalno potrebo biti z nečim zaposleni. Visoko cenjena sta natančnost in preciznost, na vrhu piramide vrednot pa stoji varnost. Inovativnosti se okolje upira, saj s seboj prinaša spremembe, negotovost in nelagodje. Drugačnost največkrat predstavlja le drugo ime za nevarnost. Izražanje negativnega mnenja, četudi je hkrati konstruktivno, je družbeno nespremenljivo. Obstaja ena sama resnica in v rokah jo imamo mi!

Časovna usmeritev in življenjske omejitve
Zdi se, da rezultati analize za Slovenijo ne kažejo jasne preference med kratkoročno in dolgoročno usmeritvijo, kakor tudi ne med odločitvijo o tem, ali je življenje potrebno predvsem uživati oziroma ga jemati zelo resno.

Zanimivo je pogledati primerjavo analiziranih rezultatov z dvema sosednjima državama – Avstrijo in Madžarsko, saj že hiter pogled pojasni različne ukrepe in dogajanja v zadnjem obdobju.

Čeprav obe sosedi sodita v soroden okvir, kar se tiče odnosa do negotovosti, so razlike pri moški naravi družbe in poudarjenem individualizmu več kot očitne. Vse to seveda prinaša v okolje mnogo več odločnosti, stremljenja k finančni uspešnosti, podjetniški dejavnosti, ambicioznosti in napredku. Gospodarska uspešnost okolja, kot smo zapisali na začetku, nujno vodi k večjemu spoštovanju človeka kot posameznika in zaščiti njegovih individualnih pravic in svoboščin. Takšno okolje bistveno bolj spodbuja inovativnost, kreativnost in lažje ter – predvsem – uspešneje tekmuje na mednarodnih trgih.

Za sklep lahko mirno zatrdimo, da trenutni politično-vodstveni dvojec izvrstno pooseblja lastnosti, ki jih je moč razbrati iz Hofstedejeve analize. Še bolj jasno pa je, da napredka ne bo brez nujno potrebne doze moške odločnosti, ki bo znala sprostiti kreativne potenciale posameznikov in združiti sile za dosego resnično ambicioznega cilja. Sicer nam v permisivno-kolektivistični družbi, v kateri uspešno brišemo meje med spoloma in se požvižgamo na mednarodno konkurenčnost, tudi Bog ne bo mogel več pomagati.

Edvard Ofentavšek