Sonce skozi oblake jurišnih odredov stricev iz ozadja

Datum:

Nekateri (prelomni, zgodovinski) dogodki so doživeli trideseto obletnico že leta 2017, drugi leta 2018, letos pa je obletnic še več. Po obletnici Majniške deklaracije je nastopila obletnica preboja Berlinskega zidu, v teh dneh pa se spominjamo tridesete obletnice ustanovitve koalicije Demos. Po naključju – ali pa tudi ne – so se v teh dneh razkadili nekateri oblaki in se je skoznje – sicer bolj sramežljivo – prikazalo sonce. Ustanovljena je bila nova Evropska komisija, ki izraža, pravzaprav potrjuje temeljna evropska politična merila; v Ljubljani pa so si eno za drugim sledila pomembna politična znamenja: ljubljansko Delo je objavilo liberalno spomenico Katedrale svobode, ki so jo takoj naskočili (doslej na pol prikriti) levičarski ekstremisti; iz pisarn manjšinske vlade in iz njene obveščevalne agencije so panično napadli svoje parlamentarne nadzornike; predsednik republike Borut Pahor pa je v televizijski oddaji Politično diskretno ugotovil, da obveščevalna agencija vseeno potrebuje nadzorstvo in da so arhitekti manjšinske vlade (ko so jo sestavljali) zanemarili možnost dialoga z relativno zmagovalko volitev.

Evropska oblast je koalicija konservativne Evropske ljudske stranke (von der Leynova), Stranke evropskih socialistov (Timmermans) in liberalnega Reformističnega gibanja. Liberalni Belgijec Charles Michel vodi Evropski svet. Komisijo vodi konservativna ELS, pomembna položaja v njej pa zasedata podpredsednika iz SES in RG. Nič čudnega, če je komisija doživela podporo 461 evropskih poslancev (157 jih je bilo proti, 89 vzdržanih). Sestava komisije, navsezadnje pa tudi parlamenta je model. Evropsko politiko usmerjajo najprej konservativci (10 članov EK, med katerimi je predsednica), za njo laburisti/socialisti (10 članov) in liberalci (6 članov EK, med katerimi je Lenarčič). Evropski politični model je dogovarjanje med tremi glavnimi strankami ob upoštevanju pomena dveh največjih držav (Francije in Nemčije) oz. šesterice ustanovnih članic (Beneluks, Francija, Italija, Nemčija). Ugoden položaj imata Španija in Poljska, preostale države pa se morajo za svoje ideje bojevati, po možnosti z diplomacijo.

Evropska komisija je izraz evropske politične realnosti, ki jo predstavljajo konservativne, socialdemokratske (socialistične, laburistične) in liberalne stranke. Na robu evropske realnosti, v manjšini se pojavljajo npr. ekološke, skrajno leve in skrajno desne stranke. Sestava EK je zgled za evropske države in stranke. Kot vidimo, 26 komisarjev, torej značilnih predstavnikov držav članic, prihaja iz desnosredinskih, levosredinskih in liberalnih strank. Te stranke predstavljajo jedro evropske in državnih politik v EU. Evropska razmerja so na neki način sugestija političnim arhitekturam v državah članicah, ki povratno, s svoje strani oblikujejo nosilne in odločilne strukture Evropske unije.

Stranke socialističnega samoupravljanja v Demosu
V Sloveniji je evropska politična merila pred tridesetimi leti uveljavila zmagovita koalicija Demos, ki je vsebovala dve konservativni stranki (SKD in SLS), dve liberalni stranki (SDZ in Grosovo LS), socialne demokrate (SDZS) in Zelene. Poleg novega Demosa so obstajale stare “družbenopolitične organizacije” ZKS, Socialisti in ZSMS (poznejši LDS). Do neke mere je bila Demosu blizu ZSMS, ki je bila povezana z (Bavčarjevim) Odborom za zaščito človekovih pravic in vključena v Zbor za ustavo, ki so si ga izmislili avtorji t. i. pisateljske ustave. V Demosu je pred tridesetimi leti prevladovalo prepričanje, da lahko “pokrije” večino, če že ne prav vseh obstoječih slovenskih političnih interesov oz. usmeritev. V predstavah Demosovih politikov so bili komunisti, stari in mladi socialisti, večinoma ostanki stare jugoslovanske politike. Imenovali smo jih “stranke socialističnega samoupravljanja”, ki je leta 1990 prenehalo obstajati. Ne glede na te (naivne) predstave so bili komunisti in Školčevi mladi (ne pa tudi Smoletovi stari) socialisti na parlamentarnih in predsedniških volitvah precej uspešni, da jim je, čeprav so ostali v manjšini, uspelo zasesti t. i. levi politični prostor. Na predsedniških volitvah so celo zmagali in postavili Milana Kučana za predsednika predsedstva, kar je temu prostoru zelo koristilo.

Jože Smole

Levici zaradi odločilne vloga parlamenta in vlade ni uspelo zavladati in je na ravni predsedstva – vsaj v ključnih trenutkih osamosvajanja – zagovarjala Demosovo politiko. Pomemben poraz za Demos je bil, ko je komunistom uspelo iz t. i. levega prostora izriniti Tomšičeve oz. Pučnikove socialne demokrate. Po razpadu Demosa je sledila poenostavitev, ki je združila Drnovškovo LDS z Demokrati, Zelenimi in Žakljevimi socialisti (ki sicer niso prestopili parlamentarnega praga). Drnovšek je kljub vsemu upošteval Demosovo tradicijo, saj je svoje vlade sestavljal s pomočjo nekdanjih Demosovih strank SKD ali SLS. Odhod Janeza Drnovška po letu 2002 je negativno vplival na dosežena evropska razmerja v slovenski politiki. Leta 2004 je Slovenija dosegla evroatlantsko uvrstitev, Demos pa je doživel ponovno utelesitev v Zboru za republiko. Janševa/demosovska vlada (2004-2008) je dosegla evropska merila in slovenski vrhunec s predsedovanjem OVSE (2005), z evrom in schengnom (2007), na koncu še s predsedovanjem Evropskemu svetu (2008).

Koalicija “pička”
Po tem času so se začeli zapleti, ki jih še ni konec. Medtem ko Borut Pahor ni bil ravno nov obraz, so po njegovem odhodu na t. i. levici prišli na dan s politiko “novih obrazov” oz. ustanavljanjem vedno novih strank za sprotno uporabo, ki se precej razlikuje od evropskih meril. Glavna značilnost t. i. levih vlad je nekakšen dvojni sistem vladanja, tj. razdelitev vladajočih struktur na prikrite in javne, na anonimne in znane skupine, kar je nekoč Dejan Židan posrečeno označil kot delovanje “stricev iz ozadja”.

Ciril Ribičič in Milan Kučan (Foto: STA)

Dolgo sem se spraševal, le zakaj je nekdanji predsednik zveze komunistov Ciril Ribičič nekaj let nastopal na odru lutkovnega gledališča, kjer je potem t. i. leva slovenska politika leta 2000 vpričo hrvaškega predsednika Mesića in slovenskega predsednika Kučana doživela vrhunec z nastopom Borisa Kobala, ki je koalicijo Slovenija imenoval “pička”. Morda je stvar vendar mogoče razložiti. Namesto “horizontalne” delitve dela med prepoznavnimi strankami se na Slovenskem pojavlja nekakšna “vertikalna” razporeditev političnega delovanja. Nad preglednimi in dostopnimi političnimi strukturami obstaja javnosti nevidni, zakamuflirani in zabarikadirani sloj/razred, ki kot lutkarji vodi marionete v lutkovnem gledališču.

Iz učinkov tega vladanja, recimo na področju gospodarstva ali šolstva, je razvidno, da gre za oživljanje konceptov, ki so bili značilni za Jugoslavijo, za Balkan in za čase (strank) socialističnega samoupravljanja. Zaustavljena je bila privatizacija državnih podjetij, razrasla in razpasla se je korupcija; v vse večjih težavah so pokojnine, infrastruktura, energetika, zdravstvo in šolstvo; vsepovsod se pojavlja zadržanost do zasebne pobude in kapitalizma, meritokracijo so diskvalificirali v zaslugarstvo; predvsem pa se pojavljajo nenavadne razlage zgodovine: da se je svobodno življenje na Slovenskem začelo leta 1945; da je slovenska vojska (z rdečo zvezdo na kapi) nastala leta 1968 in da so z osamosvajanjem začeli komunisti, ko so odšli z jugoslovanskega partijskega kongresa januarja 1990. V poenostavljeni razlagi to pomeni, da je bil politični sistem v Jugoslaviji bistveno različen od socialističnih sistemov okrog Sovjetske zveze oz. da v Jugoslaviji ali vsaj v Sloveniji sploh ni bilo socializma.

Jurišni odredi stricev iz ozadja
Spoznanje, da slovensko vladanje vsebuje najmanj dve plasti, zgornjo, ki usmerja, in spodnjo, ki izvršuje, je prvič (resda previdno) prodrlo v javno zavest ob sestavljanju vlad, ki niso sestavljene iz prepoznavnih, evropsko legitimiranih strank, ampak iz bolj ali manj neznanih talentov. V najnovejšem času je prišlo do nove zanimive spremembe. Strici iz ozadja, njihovi bankirji in direktorji so sicer ostali v ozadju, iz politične megle in oblačnosti pa stopajo njihovi jurišni odredi (z naslovi kot SRP in Rdeči veter), ki v imenu Jugoslavije in komunistične ideologije, bivšega predsednika Türka in vrhovnih državnih tožilcev brezobzirno napadajo Slovensko vojsko, vrednote slovenske osamosvojitve, Demos, relativno zmagovalko volitev 2018, predsednika Pahorja, kapitalizem, Ameriko, zasebno pobudo itn. Najbolj nenavadno početje jurišnih odredov je napad na parlamentarne preiskave težav v pravosodju in vladnih agencij, kot je Sova.

Velika in dobrodošla novost slovenskega političnega življenja je, da se je omenjeni jurišni, recimo spodnji, morda najnižji sloj slovenske oblasti iz meglic in oblakov prebil na svetlobo in na plano. S tem se je pojavilo upanje, da se počasi razredčijo, morda razženejo oblaki, ki zakrivajo upravljalce slovenske lutkovne igre.

Dr. Dimitrij Rupel

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...