Pred dnevi je, zlasti med levimi oblastniki in njihovimi podporniki, odmevala akcija neznanca ali neznancev, ki so po Ljubljani z rdečo barvo popisali pet spomenikov komunističnemu totalitarizmu. Seveda so dominantni mediji in levi politiki pohiteli z izjavami o sovražnem govoru, o napadu na našo kulturo, zgodovino in podobno. Policija je začela predkazenski postopek. No, leta 2012, ko so neznanci na nekem trgovskem centru v Ljubljani zapisali “klali bomo kristjane” in še nekaj, tako bliskovite reakcije policije ni bilo. Ko sem jih, kot minister za notranje zadeve, vprašal, kaj delajo, sem dobil odgovor, da “zbirajo obvestila”, kar v praksi največkrat pomeni, da ne delajo nič.
Do trenutka, ko pišem ta prispevek, še nisem zasledil poročanja kakšnega levega pisuna, ki bi dejanje tako ali drugače povezal s politično desnico. Saj veste, kako to gre: “Iz dobro obveščenih policijskih virov, ki pa želijo ostati anonimni, smo izvedeli, da …” To seveda pomeni, da si je pisec takega teksta zapisano izmislil.
Še najboljši odziv na vso levo kokodakanje in nakladanje je na Twitter profilu zapisal Tomaž Štih – znan kot “Libertalec”, takole je zapisal:
In prav v tem se skriva bistvo problema. Že leta 2009 je Evropski parlament, tudi z glasovi vseh poslancev iz Slovenije, sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih. Omenjena resolucija enako obsoja vse totalitarizme, torej fašizem, nacizem in komunizem, govori pa tudi o njihovih simbolih. Slovenski parlament te resolucije nikoli ni sprejel, sploh pa je Slovenija v praksi ne spoštuje.
Ko sem leta 1994 prvič obiskal glavno mesto Madžarske Budimpešto, so bili tam, zlasti v okolici njihovega parlamenta, še vsi spomeniki Marxu, Engelsu, Leninu kot tudi Stalinu pa seveda njihovim komunističnim voditeljem. Leta 2011, ko sem glavno mesto Madžarske obiskal drugič, je bilo tam vse drugače. Omenjenih spomenikov ni bilo nikjer več, na teh mestih pa so stali spomeniki njihovim pesnikom, pisateljem in seveda tistim, ki so leta 1956 organizirali upor proti nekdanji Sovjetski zvezi. V bližnjem turističnem uradu sem povprašal, kaj so naredili s temi spomeniki. Prijazno so mi povedali, da so vsi spomeniki preteklosti kakih 20 kilometrov iz Budimpešte v posebnem parku, kjer si jih lahko ogledam za 15 evrov vstopnine. Kaj pa v Ljubljani?
V Ljubljani, na Trgu republike, imamo še danes 19 ton težak spomenik revolucije, postavljen leta 1975. Revolucijo pa smo v nekdanjem sistemu poimenovali kot prevzem oblasti leta 1945. In kaj se je zgodilo takrat? Komunistična partija je prepovedala preostale politične stranke in se razglasila za edino in trajno vladajočo politično stranko. Hkrati je ukazala množične povojne izvensodne poboje. V kakih 600 moriščih se je znašlo na deset tisoče nedolžnih ljudi. Spomenik revolucije lahko zato poimenujemo tudi spomenik totalitarizmu ali spomenik rabljem. Toda ni edini, še cela serija jih je po Ljubljani in drugod, da ne govorim o kipih diktatorja in morilca Tita. Še več, v Kočevskem Rogu smo pred leti na novo postavili spominska obeležja največjim zločincem iz časa druge svetovne vojne in po njej. Si predstavljate, da bi Nemci sredi Berlina še imeli kip Hitlerja, ob katerem bi se zbirali njegovi privrženci?
Zato pa je pri nas vse drugače. Skoraj tri desetletja po osamosvojitvi Slovenije častimo morilce, jim ohranjamo ali na novo postavljamo spomenike, rajamo pod totalitarnimi simboli, ki imajo svoje mesto na uradnih državnih proslavah, se bolj ali manj sramujemo vsega, kar je povezano z osamosvojitvijo Slovenije, zaničujemo in zapiramo tiste, ki so najbolj zaslužni za samostojno Slovenijo, v celoti pa smo sodno oprostili vse jugo oficirje, ki so po Sloveniji leta 1991 sejali smrt, plačali smo jim odškodnine ali jim izplačujemo pokojnine in podobno.
Za zaključek pa se vrnimo k popisanim totalitarnim spomenikom in naslovu prispevka. Dejstvo je, da spomenikov totalitarizmu v Sloveniji ne bi smelo biti več, saj še kako razdvajajo narod. Sicer pa, zakaj z rdečo barvo popisani spomeniki totalitarizmu predstavljajo sum storitve kaznivega dejanja in zakaj podgana v naročju brezjanske Marije ali goreči križ nad Portorožem predstavljata umetnostno izražanje?
Dr. Vinko Gorenak