Štartaj Slovenija: Od partizanskih mesarjev uničene družbe do inovativnega in vizionarskega preporoda

Datum:

Nekoč je živel gospod Lee. Skoraj stoletje nazaj je kupil staro, opuščeno skladišče, ga preuredil v trgovino in ustanovil skromno družinsko trgovsko podjetje, ki se je ukvarjalo s preprodajo riževih rezancev in drugih suhih prehrambnih izdelkov. Kar dobro mu je šlo od rok, dokler se niso začeli pojavljati tekmeci, ki so vsi ponujali skoraj iste storitve za manj denarja. Zato je začel trgovati še s sladkorjem in tekstilnimi izdelki. Ko se je širil, so se za vsak izdelek, ki ga je ponujal, pojavljali tekmeci, ki so vztrajno nižali preprodajno ceno. Namesto, da bi začel žicati vladarje, naj mu dajo kakšno subvencijo in namesto, da bi zakupil kak butast rasističen plakat, na katerem bi pisalo: »Te rezance je pridelal Kim, ne James, Hitoši ali Janez«, je ugotovil, da družba v globalnem svetu ne more preživeti le s trgovino. Zato se je preizkusil v celem naboru različnih dejavnosti, celo bančništvu, zavarovalništvu in ladjedelništvu. Ravno ladjedelništvo mu je prva desetletja prinašalo najvišje dobičke. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je najel kup diplomantov s področja elektrike, se podal v takrat eksotične vode potrošniške elektronike in začel izumljati. Najprej črno-belo televizijo. Nato preproste tranzistorje. Pa gramofone. Kasetnike. V osemdesetih je s prevzemom manjšega izdelovalca telefonov vstopil na trg telekomunikacij, ki je takrat bil še v globalnih povojih, in začel razvijati fakse ter prve mobilne telefone, velike kot star poslovni kovček. Skoraj ni bilo dejavnosti, ki se je ne bi lotil. Nekaterih uspešno, nekaterih malce manj. A nikoli ni nehal eksperimentirati. Na koncu se je izplačalo. Ko je gospod Lee leta 1987 umrl, je sinu zapustil enega največjih svetovnih konglomeratov na svetu – 三星, iz korejščine prevedeno kot “Tri Zvezde” – Sam Sung, danes komercialno imenovan Samsung. Sin je iz industrijskega konglomerata na stopinjah, ki jih je začrtal oče, naredil svetovno največjo znamko potrošniške elektronike, ki je lani proizvedla skoraj dvakrat več televizijskih aparatov kot vsi drugi proizvajalci skupaj in prodala več kot 300 milijonov pametnih telefonov. Vsi poznamo le del družbe, ki proizvaja zabavno elektroniko (Samsung Electronics), a konglomerat je veliko, veliko večji. Med drugim so zgradili najvišji stolp na svetu – Burj Khalifa v Dubaju. Proizvajajo helikopterje, medicinske pripomočke, avtomobile in celo vojaško opremo. Če bi celoten konglomerat bil država, bi njen promet bil višji od belgijskega BDP-ja. Kako jim je uspelo? S prilagajanjem. Z nenehnimi investicijami v razvoj, ki so bile pogosto višje od dobička družbe. Z zaposlovanjem najbolj nadarjenih inženirjev. Z zapiranjem neprofitabilnih dejavnosti. S tveganim razvojem novih tehnologij. Z inovativnostjo in vizionarstvom. Vse v duhu, ki ga je družbi kot korporacijski zeitgeist vlil gospod Lee. Izvirni vizionar.

Če bi gospod Lee bil Slovenec, ki mu je uspelo v tranzicijski Sloveniji, bi morebiti še danes vodil srednje-uspešno prodajalno rezancev, morda z novim prodajnim hitom TURBO-EKO domači, genetsko nespremenjeni rezanci, katerih se ni dotaknila tuja roka, medtem ko bi se z bankami pogajal za reprogramiranje zapadlih kreditov, z državo pa za subvencije. A prepričan sem, da je tudi med Slovenci kak gospod Lee, ki bi naredil spremembo in Slovenijo ponesel na piedestal visokotehnološke družbe.

Slovenci smo tako majhna etnična skupina, da je pravi čudež, kako smo preživeli besneče oceane zgodovine, ki so nas premetavali sem ter tja. Od tega, da nam je grozilo stapljanje z drugimi južnoslovanskimi plemeni na Balkanu, do tega, da nas pogoltne kateri od zahodnih imperijev in nas spremeni v ljudstvo brez naroda, kot so danes Lužiški Srbi. Očitno so trdoživost, prilagodljivost, delavnost in inovativnost del slovenske entitete. Težko bi si drugače razložili, kako je skupina ljudi, ki je od nekdaj štela manj ljudi kot eno konkretno mesto, preživela toliko nadvlad in sistemov, kot jih je naša. Preveč drugih skupin se je asimiliralo, povsem izginilo iz zgodovine ali pa balkaniziralo, da bi bilo naše preživetje le zgodovinsko naključje.

Morda so nas tako odporne naredile preizkušnje stoletij. Morda optimalna mešanica slovanskih in germanskih genov, ki si jih delimo s Čehi, Slovaki in severnimi Hrvati. Karkoli je že razlog, zgodovina slovenstva kaže, da smo nekoč že bili podjetniki, inovatorji in vizionarji.

Bili so časi, ko smo Slovenci tekmovali z najboljšimi
Danes, ko hlepeče pričakujemo Magmo, da nam prinese kakšno prepotrebno delovno mesto, malokdo ve, da so izvirni začetki graškega dela avstrijsko-kanadskega koncerna delo slovenskega mehanika in podjetnika Janeza Puha, ki je v Gradcu ustanovil Erste Steiermärkische Fahrradfabrik AG (Prva štajerska tovarna koles, d. d.), ki se je kasneje preimenovala v Puch AG. V majhni delavnici je izdeloval kolesa (ki so takrat veljala za visokotehnološki čudež), nato pa tudi mopede in avtomobile. Družba Puch je ob času njegove upokojitve na leto izdelala 600 vozil in 16.000 koles. Puhov avto Voiturette je leta 1909 s 130 kilometri na uro podrl tedanji svetovni hitrostni rekord. Družba se je po njegovi smrti združila z Austro-Daimlerjem, kasneje še s Steyrjem ter postala Steyr-Daimler-Puch, katere avtomobilski del je nato izdeloval različna vozila vse do združitve s kanadsko Magmo. Prvi motorji na notranje izgorevanje so začeli s proizvodnega traku tovarne Einser-Werke prihajati leta 1901, še danes pa tam proizvaja Magma, le da se danes linija imenuje Puch-Werke.

Ko se danes peljemo mimo skoraj opustelega mariborskega letališča, se skoraj nihče ne spomni na pionirja slovenskega letalstva, po katerem je poimenovano, Edvarda Rusjana. Svoje prvo revolucionarno letalo, poimenovano EDO1, je z bratom zgradil leta 1909 in še istega leta z njim kot prvi Slovenec tudi poletel, tako da je bil hkrati tudi prvi slovenski pilot – le 6 let za bratoma Wright. Če se ne bi leta 1911 tragično ponesrečil med demonstracijo prototipa EDO VI, bi morda postavil podobne temelje za slovensko letalstvo, kot sta jih William Boeing (Boeing Inc) in Glenn L. Martin (Lockheed-Martin) v ZDA.

Peter Kozina je v Tržiču leta 1906 ustanovil družbo za izdelavo in prodajo čevljev Peter Kozina & Co, ki jo je leta 1917 preimenoval v Peko. Izdelava čevljev ni bila sama po sebi nobena revolucija, izvirnost njegove inovacije so bile prodajalne, kjer je izdelke po sodobnem veleblagovniškem sistemu prodajal. Komunisti, ki so prevzeli njegove obrate, so potem desetletja životarili z nespremenjenim konceptom, brez prave vizije, tudi ko proizvodnja plebejskih čevljev v globalnem svetu že davno ni bila več finančno vzdržna, razen za butične italijanske in francoske proizvajalce z milijardami reklamnega kapitala za sabo. Bi se danes potomci inovatorja Kozine še zmeraj mučili z neprofitabilno panogo ali bi šli po poteh gospoda Leeja in denar naložili v kaj bolj vizionarskega?

Partizanski psihopati so pobili najbolj ustvarjalen del družbe
V Nemčiji sta ekscentrična zakonca poskrbela za enega izmed delov najstarejše avtomobilske družbe na svetu, Daimler AG, ki proizvaja avtomobile, tovornjake in avtobuse znamke Mercedes Benz. Karl in Berta Benz sta z zlatimi črkami zapisana v zgodovino avtomobilizma. Karl kot inovator, ki je kot prvi zgradil koncept kočije brez konja, iz katere je nastal avto. Berta kot hči bogatega industrialca, ki je Karlove podvige sponzorirala in mu omogočila, da je začel z industrijsko proizvodnjo svojega izuma. Nihče pa ne ve, da smo tudi Slovenci imeli ekscentričen bogat par, ki bi morda prav tako spremenil svet, če ne bi zgodbe nasilno prekinili partizanski psihopati. Zakonca Rado in Ksenija Hribar sta bila slovenska različica bogate industrijske gospode, ki bi podobno kot zakonca Benz lahko začela zgodbo, ki bi morda Slovenijo postavila na zemljevid svetovne aviacije. Ksenja je bila prva Slovenka s pilotskim izpitom, oba sta imela tudi svoje letalo. Bogataša in meščanska razsvetljenca z izrazitim veseljem za tehniko, lastnika gradu Strmol ter tovarn Šumi in Pletenina, ki so jih po vojni “osvobodili” komunisti, sta bila tudi velika navdušenca nad letalstvom in sta pred tragičnim koncem skupaj z Radovimi brati načrtovala proizvodnjo majhnih letal – v času, ko je bila ta industrija na eksperimentalno-tehnološki ravni današnje vesoljske. Nato so prišli partizani, izropali grad Strmol, Ksenijo skupinsko posilili, nato pa oba zverinsko razčetverili.

In res je videti, da je ravno izvirni boljševiški greh kriv za zaton slovenske inovativnosti. Komunisti so prekinili našo civilizacijsko povezanost z napredno germansko kulturo. Na oblast so prišli ljudje, ki niso prej imeli nobene veze s proizvodnimi procesi tovarn, katerih tradicija sega nazaj vsaj do Avstro-ogrske, če ne že Notranje Avstrije. Nastopil je mračni vek našega naroda. V planskem gospodarstvu, kjer nihče ni zaslužil pretirano več kot kdorkoli drug, ni bilo motivacije. Gospodarske družbe so vodili zasluženi partizanski poveljniki brez končane osnovne šole – po navadi taki, ki so se po vojni izkazali še za posebej krvoločne pri pobijanju razlastninjenih razrednih sovražnikov. Ti ekonomski in gospodarski ignoramusi niso vedeli, kaj si v takšnih gospodarskih sistemih začeti, niti jim ni bilo potrebno, saj so v imenu samoupravljanja o pomembnih odločitvah uradno itak odločali delavci sami. Slovenija kot daleč najbolj razvita od jugoslovanskih republik se je skozi prvi dve petletki pogrezala v balkansko povprečje in se oddaljevala od naravnega prostora zahodne Evrope, kamor je od nekdaj spadala. Nekoč inovativen narod, katerega sin Herman Potočnik je že leta 1928 sanjal o vesoljskih poletih na raketni pogon, geostacionarnih satelitih in umetno-gravitacijskih komorah, je bil po novem povsem zadovoljen, da je gradil reciklirane različice zahodnih izdelkov, ki so jih v razvitem svetu zaradi zastarelosti že opustili. Kot socialisti smo bili ponosni na TAM, ki je vse do bridkega konca izdeloval vozila na osnovi zračno hlajene mehanike Klöckner Humboldt Deutz, ki so jo komunisti ukradli Nemcem, ki so tam za potrebe svojih oboroženih sil leta 1941 postavili tovarno. Višek napredka so nam predstavljali mopedi Tomos, proizvedeni po licenci predvojnega enovaljnega mopeda Steyr-Daimler-Puch – ironično družbe, ki jo je ustanovil zgoraj omenjeni Janez Puh. Čas se je ustavil. Jugoslavija je živela v vakuumu socialistične povprečnosti, Slovenija pa z njo. Svet pa je šel naprej. Ko smo se leta 1991 prebudili iz omotice planskega samoupravljanja, socialističnega životarjenja in zagotovljenega 20-milijonskega trga, je bilo že prepozno. Če smo bili še leta 1939 na industrijski ravni Avstrije, smo zdaj postali tretji svet. 46 izgubljenih let, ki se ne bodo vrnila nikoli. Še hujše kot dejstvo, da smo zaostali v življenjskem standardu, je dejstvo, da smo zaostali v duhu. Socializem pohablja slo po uspehu. In to se pozna še danes.

Pri nas še vedno tekmujemo s preživetimi izdelki – razen redkih izjem
Enostavno ne morem verjeti, da bi Slovenija brez boljševiškega posilstva bila ista država, kot je danes. Država, kjer na ProPlusovem kickstart projektu Štartaj Slovenija zmagujejo podjetniške ekipe, ki tržijo kreme s polžjo slino, čili omake in pasje piškote. Država, ki proizvaja jugonostalgične, potrošniško nategunske izdelke, kot sta novi poni in že neštetokrat reciklirani Puchovi, pardon, Tomosovi mopedi. To niso izdelki tipa Fiat 500 in Mini Cooper, ki osnovno zgodovinsko idejo tako predelajo, da od nje ostane res le še ideja, nadgrajena s sodobno tehnologijo. Slovenski podjetniki leta 2018 prodajajo izdelke, ki so tehnološko in funkcionalno na sumljivo podobni ravni kot tisti izpred pol stoletja. Danes v Sloveniji velja balkansko načelo “Poglej, kaj sem jim uspel prodati, bedakom …”, ne pa: “S tem izdelkom bom spremenil svet.” Zato se podjetnica na pogorišču Peka želi 100 let za Petrom Kozino še naprej šlepati na obuvalih in upati, da bodo kupci za dobrih 250 evrov razgrabili njene odurne ženske čevlje s fluorescentno peto, hkrati pa se čudi, zakaj ne more dobiti nobenega investitorja s “socialnim čutom”, kateremu bi bilo vseeno za dobičke, ker bi ga bolj zanimala “človeška komponenta”.

Seveda nismo čez noč postali neumni. Gotovo so ljudje v osnovi ostali isti. To dokazujejo redke svetle izjeme, za katere pa kaže, da kar nekako ne spadajo v sivo povprečje slovenskega vsakdana. Igor Akrapovič je s svojimi svetovno uspešnimi izpušnimi sistemi ustvaril mikroimperij, a je na koncu skoraj obupal, preden je zgradil tovarno v Črnomlju. Letalec Ivo Boscarol je obupal in raje šel graditi v Italijo. Govoreča mačka sta se preselila na Ciper in se bogato prodala Kitajcem, namesto, da bi bila v Sloveniji del zgodbe o novi Silicijevi dolini pod Alpami. Mariborčan Robert Lešnik, danes vodja dizajna pri Daimler AG, se je trikrat neuspešno vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, preden je odšel v Nemčijo po posredovanju slovenskega oblikovalca Georga Gedla. Bi se drugače izgubil v slovenskem povprečju? Kdo ve. Volkswagen, Kia in Daimler so v njem spoznali kvalitete, ki jih Slovenija ni.

Na žalost je Slovenija 21. stoletja dežela povprečnežev, stagnatorjev in odvisnikov od državnih subvencij
Nekoč v ne tako daljni prihodnosti bomo tudi mi spoznali bridko lekcijo, da je na daljši rok nevzdržno, če želimo plačo 1000 evrov za proizvodnjo izdelka, ki ga povprečen Azijec naredi bolj učinkovito in hitreje za 300. Jokanje o krivicah globalizacije ne bo pomagalo. Betežni metuzalemi v Dražgošah ne bodo s puškami odgnali ekonomske resničnosti, ki nam strmi v oči. Globalizacija je že dejstvo, s katerim se mora spopadati vsa Evropa, majhne države, kot je naša, pa še posebej. Če ne bomo uspeli sistemsko prodreti v svet visoke tehnologije, bo zgodba iz leta 1945 dobila tragičen zaključek s popolno sovjetizacijo družbe. Še je čas, da zgodbo obrnemo sebi v prid. Naši nekdanji bratranci v zahodnem civilizacijskem kontinuumu naj nam bodo vzor. Daimler bo zmeraj izdeloval svoje najbolj prestižne modele v Stuttgartu, BMW pa v Munchnu. Boeing bo delavcem v svoji tovarni letal v Everettu v zvezni državi Washington raje plačeval dvakrat višje plače, kot da celotno proizvodnjo preseli na Kitajsko. Apple res izdeluje telefone na Kitajskem, a vsa dobro plačana delovna mesta so v Silicijevi dolini v Kaliforniji. Tudi Samsung ogromno ljudi zaposluje prav v Silicijevi dolini in v svojih R&D centrih v Gangamu kljub ogromnim plačam. Zakaj? Ker okrog takih visokotehnoloških industrijskih grozdov nastanejo celotni rodovi, ki znanje prenašajo iz generacije v generacijo. Ekspertiza takšnih delavcev je vredna milijarde dolarjev. Če ljudje učinkovito in hitro proizvajajo izdelke z dovolj veliko dodano vrednostjo, potem enostavno ni razloga za izvoz delovne sile. To lekcijo je bridko spoznal Boeing, ko je proizvodnjo skoraj vseh sestavnih delov novega projekta 787 zaupal tujcem, domačo proizvodno linijo pa hotel spremeniti v navadno končno sestavljalnico. Pomanjkljiva kakovost neizkušenih tujih partnerjev jih je na koncu stala neverjetnih 20 milijard dolarjev čiste ekonomske škode. Naslednji projekt, ki se ga bodo lotili, bo spet razvit in po večini izdelan doma v ZDA. V to jih je prisilila industrijska resničnost, ne kak ameriški Dušan Semolič. V Sloveniji takšnih grozdov, ki bi bili neodtujljivo vezani na domače znanje, nimamo in ga z bio paradižniki, predvojnimi bicikli, enovaljnimi mopedi in pasjimi piškoti tudi ne bomo imeli. To znajo tudi drugi – a bolje in ceneje. Na žalost je Slovenija 21. stoletja dežela povprečnežev, stagnatorjev in odvisnikov od državnih subvencij. Država, ki spet stremi nazaj k zadružništvu, renacionalizaciji in kolhoziraju. Katere premier davkoplačevalski denar zapravlja za socialistične traparije tipa socialno podjetništvo in razpršeni hoteli. Država, ki za kritično točko svojega razvoja vidi 28 kilometrov železniškega tira med Ljubljano in Divačo, manjše pristanišče ter srednje veliko družbo generičnih zdravil.

Ko so komunisti zverinsko mesarili slovenske industrialce, niso ubijali le ljudi. Ubili so genski potencial, podjetniški duh, vizionarstvo in dušo naroda. Niso pobili vseh pametnih ljudi, kot rdeči kmeri v Kambodži. Ubili pa so primarno željo, da lahko naredimo nekaj več. Nek industrijski presežek, zaradi katerega bo bolje živelo vse človeštvo, od profitov pa tudi slovenstvo. Gospod Lee je stopil iz cone svojega udobja in spremenil svet. Gospod Tuš ne bo nikoli spremenil sveta. Nekega dne bo morda skupina Slovencev izstopila iz svoje cone udobja ter se spomnila na davno pozabljen duh slovenskega inovatorstva in podjetništva. Ko se bo to zgodilo, pa se bomo nehali pogovarjati o višini minimalne plače, luknjah v pokojninski blagajni in socialnih razlikah. Takrat bo dovolj za vse. Kapital ne bo več demoniziran, ker se ga ne ne bo več povezovalo z udbomafijskimi postkomunističnimi oportunisti, ampak z vizionarskimi podjetniki. Udarniške stranke, kot so Socialni demokrati in Levica, pa bodo naravno uvenele, ker bomo živeli preveč dobro, da bi se še lahko parazitsko izkoriščalo revščino. Vem, da nam lahko uspe. Le spomniti se moramo spet, da se naša zgodovina ni začela po drugi svetovni vojni in da smo pred tem nekoč že bili v civilizacijski špici.

Torej Štartaj Slovenija! Stran od socialističnega enoumja in industrijske povprečnosti. Nadaljuj zgodbo, ki je bila tako tragično prekinjena leta 1939.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...

Danes veliko soočenje Tine Gaber in Pavla Ruparja na sodišču

"Dokazovali bomo resničnost trditev, da je imel Rupar utemeljen...

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...