Danes mineva natanko sto dni nove desnosredinske vlade. Tretja vlada Janeza Janše je prisegla v zelo neugodnem času. Marjan Šarec je odstopil in strahopetno pobegnil pred reševanjem virusne krize ter novo vlado pustil na popolni čistini brez obrambe, saj so bila skladišča medicinske opreme prazna. Kar je sledilo, je mejilo na čudež. Kljub metanjem polen pod noge in vztrajnemu zavračanju ponujene roke sodelovanja s strani opozicije so trdo garanje ministrskih ekip in strogi omejitveni ukrepi Slovenijo v dveh mesecih pripeljali med najuspešnejše države pri zajezitvi širjenja COVID-19.
Žrtev bi bilo seveda še manj, če bi že Šarčeva vlada konec februarja sprejela potrebne ukrepe. A jih ni. Takratni premier se je skrival za mnenjem stroke, ni želel prevzeti nikakršne osebne odgovornosti, Janševa ekipa se je zasukala drugače: poslušala je nasvete stroke, a vajeti vzela v svoje roke in sprejela tudi odgovornost. In bila uspešna. Marjan Šarec se ob podpori medijev danes dela pametnega in blebeta, da je vse to njegova zasluga, čeprav bi ga moralo zaradi nepravočasnega ukrepanja in s tem ogrožanja javnega zdravja preganjati tožilstvo, kot so to storili v Italiji s svojim premierjem Giuseppom Contejem, ki mu zaradi nonšalantnega odnosa na začetku virusne krize grozi dolgotrajno bivanje v ječi.
A Janševa vlada ni imela odprte fronte le proti virusu, ampak so sulice proti vladi usmerili tudi levičarski aktivisti, opozicija in medijski mainstream. Dobesedno vsak ukrep, ki ga je sprejela Janševa vlada, je bil označen za slabega, kot poskus vzpostavitve avtoritarnega režima, kot napad na svobodo in demokracijo.
Toliko negativizma ni bilo ne v prvi ne v drugi Janševi vladi
Še posebej so se “izkazali” mediji, izstopala je javna televizija: vsak dogodek, vsaka informacija, vsaka izrečena beseda, vsak komentar, vsaka struktura in zgradba prispevka – vse je bilo namenjeno temu, da se ne postavi pod vprašaj le ukrepov, ampak tudi legitimnost desnosredinske vlade. Toliko negativizma, kot so ga natresli v stotih dneh, ni bilo ne proti prvi ne proti drugi Janševi vladi. Odkrite grožnje s smrtjo so ob aktivni podpori levičarske opozicije postale del novega repertoarja levičarskih aktivistov, nevladnih organizacij, kvazikulturnikov in spolitiziranih okoljevarstvenikov. Spogledovanje, da bi ulica s pestmi postavljala vlade, mainstreamovska promocija Antife in hedonistično vedenje kaviarsocialistov bi moralo zbistriti glave običajnim ljudem in jim zatresti srca; tiste tihe večine, ki pridno, trdo in požrtvovalno dela, da bi nahranila vedno bolj požrešne parazite, ki se imajo za moralno superiornejše, čeprav je njihova platforma kot živi pesek. Nasproti ljudem, ki želijo normalnost, stojijo ljudje, ki jim Slovenija ni mar, ki želijo uničiti Slovenijo. Moč ulice, na katero prisegajo na levici, ima za cilj destabilizacijo družbe in države. Recept je marksističen: ustvariti bedo in stisko ljudi.
Glavni mediji, ki sploh ne skrivajo več, da odkrito podpirajo subverzijo, so jasno pokazali, da jim nič ni sveto, da jim ni za nič mar. Že zelo zgodaj so javnost s svojim poročanjem pripravljali in jo skušali prepričati, da je padec Janševe vlade neizbežen in da so dovoljena vsa sredstva, tudi materializacija plakata z napisom “Smrt janšizmu”. Hujskanje in vzbujanje dvoma o legitimnosti vlade ima za cilj, da se resničnost obrne: dobro postane zlo zato, da bi zlo postalo dobro.
Najslabše bo, če se bomo mi, dobri in bogaboječi ljudje, umaknili in pred njimi pokleknili. Oni niso nič drugega kot normalni Sloveniji sovražne skupine. Dragi moji, kar se dogaja, ni računalniška igra, ki jo lahko prekinete, da za lahko noč poljubite družino. Ko bodo pošasti potrkale na vaša vrata, bo prepozno. Zato se je treba boriti in govoriti. Molk v tem primeru ni zlato, logika pregovora, kdor molči, stotim odgovori, tukaj odpove.
Jože Biščak