Danes praznujemo svetovni dan novinarjev. Še en svetovni praznik, ki naj bi opozarjal na kršenje pravic novinarjev po svetu in ocenjeval stanje medijske svobode v posameznih državah. Slovenija se je znašla na visokem 33. mestu, kar naj bi pomenilo, da imamo ogromno medijske svobode in pluralen medijski prostor. A tisti, ki to močvirje spremljamo, vemo, da temu ni tako. Dogaja se hud pritisk režimskih medijev na svobodne medije, hkrati pa se izvaja tudi tiha cenzura novic, ki jih razkrijejo alternativni mediji.
Problem je seveda v odločevalcih. V tistih, ki določajo o tem, ali je posamezna država medijsko svobodna ali ne. Večinoma gre za organizacije z izrazito liberalno logiko, ki svobodo iščejo v člankih, ki propagirajo LGBT, teorijo spola in Antifa. Nič čudnega ni torej, da na vrhu lestvice kraljujejo skandinavske države s svojo politično korektno usmerjenostjo. Slovenija pa tudi ni daleč zadaj. V naši medijski krajini prevladujejo vsebine, ki so ali rdeče obarvane ali pa so, v skladu z diktati ministrstva za družino, usmerjene v širjenje propagande LGBT-lobijev.
Kje smo v resnici?
Slovenski medijski prostor je še vedno razdeljen na pisune, ki poročajo tisto, kar jim dovolijo politične elite in na tiste, ki so pravi novinarji. Zaradi svoje strokovnosti in nevtralnosti so prisiljeni v životarjenje stran od žarometov osrednjih medijev. Eden najbolj odmevnih primerov v zadnjem času je bila odpustitev Petra Jančiča, vrhunskega novinarja, katerega napaka je bila njegova profesionalnost. Ob odpustitvi Jančiča se ni oglasil samooklicani medijski strokovnjak Domen Savič, ki danes že cel dan straši prek radijev, kako je alternativne medije treba nadzorovati.
Pri slovenskem novinarstvu ne gre toliko za nadzor oblasti, kolikor gre za boj za oblast. Tisti novinarji, ki pišejo negativne članke o opoziciji, predvsem o Janši in SDS, so nagrajeni, napredujejo, dobijo svoje oddaje. Krona slovenskega novinarstva so Eugenija Carl, Mojca Pašek Šetinc, Ranka Ivelja, Zoran Potič, Tanja Lesničar Pučko, Slavko Bobovnik, Uroš Slak in podobni. Sama smetana novinarskega ceha. In ravno v tem grmu tiči zajec. Vsi ti so pripadniki novinarskega ceha, ki že od rajnke Jugoslavije skrbi za lepo medijsko podobo ex-komunistov. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je stanovska organizacija, ki obsoja “sovražni govor” pri tistih novinarjih, ki se lotijo levice, v primeru svojih cehovskih bratov in sester pa išče izgovore in se sklicuje na medijsko svobodo. V primeru Jelene Aščić, ki je izjavila, da Janša “snuje svojo zasebno vojsko”, so odločili, da je to dovoljeno mnenje avtorice oddaje JAVNE RTV, ki jo plačujemo vsi državljani. V mojem primeru, ko sem pisal o LGBT-lobijih, pa so prepoznali znake sovražnega govora, kljub temu, da je šlo za kolumno in je jasno, da sem izražal svoje mnenje. Dvojni standardi DNS jasno govorijo o “pluralnosti” medijev in medijskih cehov v Sloveniji.
Katerim novinarjem je v Sloveniji zares težko?
V Sloveniji se nič hudega ne godi novinarjem režimskih medijev, ki poročajo tisto, kar se jim naroči, ostalo pa zamolčijo. Pri zgodbah o gospodarskih mahinacijah posameznikov, ki pripadajo levici, gre v veliki meri za discipliniranje teh posameznikov s strani stricev. Ko se razmere umirijo, zgodbe umrejo. So na RTV že prišli do kakšnega pomembnega imena pri aferi Panama Papers? Ali pa bo najhujši kriminalec za vse večne čase ostal Dejan Zavec, ki ne zaupa slovenskim dacarjem, ker bi mu pobrali vse, kar je z uspešno kariero zaslužil? Kdo so skrivnostni strici, ki jih je omenjal Borut Pahor, češ da pritiskajo nanj? Je RTV že prišel do konca tej zgodbi?
A vseeno gre za trd boj za obstanek. Vsak bralec, ki ga izgubimo, na koncu pomeni manjši dobiček. Medtem ko se novinarji režimskih medijev ne soočajo s takšnimi strahovi. Ne glede na to, ali je oddaja dobra, gledana, ne glede na to, ali je portal bran, dobijo 90 milijonov evrov na leto s prisilnim RTV-prispevkom. Ne soočajo se s strahovi, da na koncu mesca ne bo dovolj za plače, ne borijo se za svoje bralce, gledalce. Le širijo svojo propagando in uživajo v žarometih. Tega privilegija novinarji, ki smo “na trgu”, nimamo. Jasno je torej, da je večina novinarskega ceha zadovoljna s svojim statusom, da imamo po njihovem dovolj medijske svobode. V resnici pa je stanje katastrofalno. Brez medijev, kot so Nova24TV in Demokracija, bi bil medijski trg v celoti polariziran v levo. Če pa je to, da je manj kot 10 odstotkov medijev, ki niso levi, medijska svoboda, pa je odločitev, ki jo prepuščam vam, spoštovane bralke in bralci.
Aleksander Rant