Te dni so levi politični krogi, z dominantnimi mediji vred, zagnali vik in krik, češ po menjavi generalnega direktorja policije je bil zamenjan šef kriminalistične policije, zdaj pa še šef Nacionalnega preiskovalnega urada. Po njihovem mnenju vlada namenoma menjuje kadre, zato da bi kriminalisti prenehali preiskovati domnevno financiranje nekaterih medijev iz tujine in seveda nabave zaščitne opreme. Šli so še dlje, kriminalisti naj bi preiskovali notranjega ministra Aleša Hojsa, ki je bil do nedavna prvi mož Nove24TV, in seveda ministra Zdravka Počivalška. Nič od tega pa kriminalisti nikoli niso potrdili, to je le produkt naklepnega zavajanja levih politikov in dominantnih medijev.
Toda o tem sem že pisal, zato naj v nadaljevanju navedem vse dosedanje kadrovske menjave na omenjenih visokih položajih v policiji.
- Policija kot organ v sestavi je bila ustanovljena leta 1998, takrat je dobila tudi prvega generalnega direktorja policije. Do sedaj so bili generalni direktorji policije: Likar Borut, Podvršič Andrej, Pogorevc Marko, Anželj Darko, Romšek Jože, Goršek Janko, Veniger Stane, Fank Marjan, Velički Silvo, Bobnar Tatjana, Travner Anton, (krajši čas so bili še trije vršilci dolžnosti). Do sedaj smo imeli torej 11 generalnih direktorjev policije, 8 so jih imenovale leve vlade, 3 pa desne vlade.
- Poglejmo še šefe kriminalistične policije. Od leta 1998 so to bili: Pogačnik Marjan, Mohorko Dušan, Kovačevič Stjepan, Kanižar Rastko, Jevšek Aleksander, Ferme Jure, Fank Marjan, Japelj Branko, Lindav Boštjan in Urbas Vojko. Do sedaj smo imeli torej 10 šefov kriminalistične policije, 7 jih bilo imenovanih v času levih vlad, 4 pa v času desnih vlad.
- Nacionalni preiskovalni urad je nastal leta 2010. Šefi NPU pa so bili: Črepinko Robert, Furlan Harij, Blažina Bruno, Majhenič Darko, Muženič Darko in Lamberger Igor. Do sedaj smo imeli torej 5 šefov NPU, 3. so bili imenovani v času levih vlad, 2 pa v času desnih vlad.
Zakaj že torej ob menjavah, ki jih je naredila ta vlada levi politiki in dominantni mediji protestirajo? Sami so naredili veliko več menjav.
Poglejmo še početje Katarine Kresal leta 2010. Konec leta 2008 je takratni generalni direktor policije Jože Romšek napovedal, da se bo upokojil. Notranji minister Dragutin Mate je objavil razpis za mesto generalnega direktorja policije in nanj se je prijavilo več kandidatov, če se prav spomnim, več kot pet in manj kot deset. Takratni notranji minister Dragutin Mate je ravnal skrajno korektno. Čas in zakon sta mu dopuščala, da izbere novega generalnega direktorja policije prej, preden bi zapustil svoj položaj, a tega ni storil. Mirno in pošteno je ob primopredaji nalog notranjega ministra svoji naslednici Katarini Kresal na mizo položil vse prijave za mesto generalnega direktorja policije, rekoč, naj po svoji vesti izbere kogarkoli, ki izpolnjuje pogoje.
Korektnost in poštenost Dragutina Mateja se ni obrestovala. Katarina Kresal je v vlogi nove notranje ministrice opravila pogovor z vsemi prijavljenimi kandidati za mesto generalnega direktorja policije. Med prijavljenimi ni bilo Janka Gorška. Po pogovorih je za medije izjavila, da so jo kandidati “impresionirali” in da je nad njimi “navdušena”, toda ni se odločila za nobenega od njih. Odločila se je, da razpis za mesto generalnega direktorja policije ponovi. Za tem se je dogajalo nekaj povsem drugega.
Seveda ni naključje, da se nihče od prej prijavljenih kandidatov za generalnega direktorja policije na ponovljeni razpis ni prijavil. Prijavil se je eden in edini kandidat Janko Goršek in njega je Kresalova izbrala za generalnega direktorja policije. Čista farsa torej. Katarina Kresal je s pomočjo koalicije zlorabila svoj položaj za to, da je na mesto generalnega direktorja policije pripeljala sebi lojalnega Janka Gorška.