Islamski migranti, ki množično silijo v Evropo, sami razglašajo, da hočejo z džihadom (sveto vojno) spremeniti karakter Evrope, da bo tudi tukaj tako kot v deželah od koder prihajajo. Vzorci se že pojavljajo, najbolj v Švedski, pa tudi v Franciji in Nemčiji, kamor jih je povabila kanclerka Angela Merkel in kjer so se odzvali nepričakovano množično! Zato se povsod v teh deželah, kjer je prej veljal mir, že pojavljajo primeri nasilnega uveljavljanja šeriatskega prava, posiljevanja žensk, ki jih “izzivajo s svojimi neprimernimi oblačili”, da jih kot “manjvredne” množično posiljujejo, v šolah zahtevajo odstranitev krščanskih simbolov, ženskam vsiljujejo zakrivanje obraza, zahtevajo “halal” hrano, ker jim njihova vera prepoveduje jesti svinjsko meso in “nepravilno zaklanih” drugih živali. Nastajajo islamske enklave, kjer se dogajajo celo umori, kjer si policija ne upa več posredovati in vse kaže, da bo kmalu morala pomagati celo vojska. Nasploh se imajo islamski prišleki za večvredne od nas in ne upoštevajo, kako živ je še spomin, na čase “gospodujoče rase” ki se je širila po Evropi, vendar je po dvanajstih letih, klavrno in krvavo propadla s svojim Führerjem vred…
Da preprečimo nadaljnje širjenje džihada, ki nam ga napovedujejo prihajajoči islamisti, je edina rešitev, da takoj in odločno zaustavimo pritok novih migrantov (po zgledu Madžarske). Tiste ki so že prišli, pa je treba dosledno izolirati, preseliti v odročne kraje ter jih primerno zastražiti, da ne bodo mogli delovati v smeri islamizacije države gostiteljice, dokler jih ne vrnemo tja od koder so prišli. Poglejmo, kako so v precej podobnih razmerah ravnali v ZDA med drugo svetovno vojno:
Japonski napad na pristanišče Pearl Harbor, na Havajskem otoku Oahu, kjer je bila 7. decembra 1941 zbrana skoraj vsa tihomorska mornarica ZDA, je bil veliko presenečenje, saj je prišel natanko s severa, od koder jih niso pričakovali. Po drugi strani pa so med pripravo napada (to je bilo visoko na severu, na otoku Hitocapu) Japonci redno pošiljali svojo delegacijo v Washington, kjer so se pogajali o omilitvah trgovinskih sankcij proti “deželi vzhajajočega sonca”. Ta delegacija za pripravo napada sploh ni vedela. Nepričakovani dvojni letalski napad je popolnoma ohromil vso, na otoku zasidrano vojno ladjevje, potopil bojni ladji Arizona in Oklahoma ter povzročil 2.280 smrtnih žrtev, še več pa ranjencev. V načrtu je bil še tretji letalski napad, s katerim bi dokončno uničili vse, kar je še bilo vojaško pomembnega na Havajskih otokih. To pa je moralo odpasti, ker se je poslabšalo vreme, in ker vrhovni poveljnik ni vedel, kje so ameriške letalonosilke.
Kaj se lahko naučimo iz zgodovine?
Napad na Pearl Harbor je bil tako uspešen tudi zato, ker so s pomembnimi obveščevalnimi podatki sodelovali tudi nekateri otočani, japonskega rodu (t. i. Nisei), ki so jih že naslednji dan kar 5000 zaprli, čeprav so bili državljani ZDA. Ko se je v mesecu po napadu vojna razširila na ves Pacifik in je postala svetovna, je šlo v začetku Američanom bolj slabo. Začela so prihajati obvestila o padlih v bojih na otokih. Državljani japonskega videza so postajali vedno bolj nepriljubljeni, da ne govorimo o njihovih trgovinah ali podjetjih. To je veljalo predvsem za tiste, ki so bivali na zahodni obali ZDA, kjer jih je bilo največ. Nisei, ki so še naprej vohunili za Japonsko, pa tega niso imeli ravno napisanega na čelu. Zato se marsikatera ladja, ki je izplula, ni več vrnila, ker so jih kmalu po izplutju začele spremljati japonske podmornice, ter jo potopile. Zapleteno situacijo je rešil predsednik Roosevelt, ki je z dekretom 19. februarja, 1942 dal preseliti VSE prebivalce japonskega rodu v notranjost države. Tam so nastala dobro zastražena koncentracijska taborišča, ki pa niso bila takšna, kot npr. zloglasni Goli otok, Rab ali Auschwitz, Nisei pa so morali TAKOJ zapustili svoja bivališča, podjetja in trgovine. Vendar so bile v primeru z omenjenimi evropskimi taborišči ameriške razmere skoraj razkošne, družine so ostale skupaj in otroci so se šolali (dvojezično) tako kot prej. Razumljivo pa je, da so bila ta taborišča različnih kategorij. Tiste, ki so bili kaj več krivi, kot le tega, da so bili japonskega rodu ter bivali ob obali, so nastanili v slabših taboriščih. Če pa si je kdo drznil javno navijati za sovražnika – dovolimo si primerjavo – kar počne v Državnem zboru naš poslanec Luka Mesec*, je prišla zadeva pred vojno sodišče, z vsemi pripadajočimi posledicami.
So pa bili med “ameriškimi Japonci” tudi taki, ki so se v ZDA rodili in šolali. Ker dajo tam zelo močan poudarek domoljubju, so imeli ZDA za svojo domovino, za katero so se bili pripravljeni tudi bojevati. Te so sprejeli v vojsko ter jih pozneje, ko so se Američani začeli vojskovati v Afriki in Evropi, poslali tja. Povsod so se odlično izkazali, čeprav so ostale njihove družine v koncentracijskih taboriščih. Ko pa so se po končani vojni vrnili domov, kjer so jih čakale osvobojene družine, so veljali za častne veterane. Decembra 1944, ko so se boji že precej skrčili na bližino Japonske, so taborišča odpravili, že prej pa so razmere v njih postale sčasoma bolj “ohlapne”. Vendar so pribl. 160 tisoč neprostovoljnim internirancem izplačali odškodnino po 20 tisoč dolarjev na osebo šele leta 1988, ko je bil predsednik Ronald Reagan. (Danes bi bilo to vredno dvakrat toliko.)
Meje je potrebno vodotesno zapreti
Na srečo nas islamisti še niso tako množično in koncentrirano napadli kot so Japonci Pearl Harbor. Vendar nam pomladne otoplitve in naraščajoča zbiranja novih beguncev na južnih mejah balkanskih držav jasno kažejo, kaj vse nas še čaka. V Monfalcone (Tržič), blizu italijansko-slovenske meje je prišlo že toliko migrantov, da je vsak peti musliman, v Veliki Kladuši (Bosna) pa tudi ni nič boljše. Dosedanja praksa je pokazala, da približno polovica tistih, ki pri nas prečkajo mejo in zaprosijo za azil, preprosto izgine. Kolikor je znano pa se noben od tistih, ki so sposobni za boj, še ni javil, da bi se šel vojskovat v Sirijo in tam pomagal normalizirati razmere ter se potem vrnil z vso svojo družino. Med prišleki je prav gotovo tudi nekaj takih, ki bi bili pripravljeni spreminjati ustaljeni red TUKAJ, tako kot to že počno v Nemčiji, Franciji in Švedski. Torej že imamo pripravljeno peto kolono in le vprašanje časa je, kdaj se bodo razmere tako zaostrile, da bomo morali ravnati podobno kot Američani po Pearl Harborju. Naj še omenimo, da je takratni ameriški predsednik izdal omenjeni dekret za celotne ZDA, ki so ga začeli tudi takoj izvajati. Podobno kot na pacifiški, so ravnali tudi na atlantski obali, kjer so bili ukrepi usmerjeni predvsem proti državljanom nemškega oziroma italijanskega rodu. Da so zmanjšali izgube v konvojih, ki so čez severno morje dovažali ameriško pomoč Rusom. Ukrepi so postali sčasoma uspešni tudi zato, ker so bili v domoljubju vzgojeni Američani enotni.
Pri nas v EU pa ni potrebne enotnosti in domoljubne “EU-zavesti”. Razen tega poskušajo tukajšnji levičarji destabilizirati državo, kajti le tako vidijo možnost, da se obdržijo na oblasti oziroma, da si jo pridobijo. Namesto, da bi s policijo in vojsko vodotesno zaprli schengenske meje ter strogo izolirali vse islamiste, ki jim je že uspelo prečkati mejo, le ugotavljamo dejstva ter razpravljamo in trošimo davkoplačevalski denar za odvečno birokracijo. V tem pogledu imajo težave zlasti Nemci, ki so prišleke povabili – sedaj pa naj bi jih internirali?… Po drugi strani pa je spomin na nacistična uničevalna taborišča še vedno precej živ, čeprav ni zdajšnja nemška generacija za vse tisto nič kriva saj si že ves čas prizadeva grehe svojih prednikov kolikor mogoče popraviti.
- Težko si predstavljamo, kaj bi storil Mesec, če bi se razmere, za kakršne si prizadeva celo v Državnem zboru, uresničile? Ker je še mlad, bi se morda moral dati obrezati in naučiti Kuran na pamet. Pri tem bi moral zlasti paziti na razliko med suniti in šiiti, da bi preživel, če bi se slučajno znašel v “napačni sekti”. Vse to je povezano še z učenjem arabskega jezika in pisave, kar pa – na srečo – ni tako težko kot učenje latinice, pa tudi arabska dvojina mu ne bi povzročala kaj več težav kot slovenska.
dr. Peter Starič