Teater absurda

Odgovorni urednik Jože Biščak.

Drugače pač ne more biti. Medtem ko so prosovjetske vlade v državah srednje in vzhodne Evrope po 2. svetovni vojni premoženje podjetnikov “samo” nacionalizirale, je šla komunistična oblast na območju nekdanje Jugoslavije korak dlje – dobesedno poklala je cvet intelektualizma in podjetništva. V prvih državah se je podjetniško znanje lahko prenašalo iz roda v rod (čeprav samo v ozkih okvirih), v drugih ni bilo nikogar, ki bi vzgajal naslednike. In ko je padel Berlinski zid, se je to še kako pokazalo. Češka, Poljska, Estonija in druge države so se odprle, tržno gospodarstvo vzele zelo resno in zelo hitro napredovale (in še napredujejo), v teh krajih pa je ostala socialistična miselnost.

To se najbolj pozna pri temeljnem zakonu trga, se pravi zakonu ponudbe in povpraševanja, ki oblikuje cene. Bolestna želja, da bi administrativno oblikovali cene, je značilna prav za vse države, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije. Tako je Srbija pred dvema letoma sprejela (socialno) uredbo o sprejemljivih cenah kruha, s katero je predpisala, da lahko peki prodajajo osem odstotkov belega kruha iz moke T-500, 74 odstotkov polbelega kruha iz moke T-850 in 18 odstotkov drugih vrst kruha.

Oglejte si še: Mi in oni

Že to je bilo noro, da so birokrati predpisali, kolikšen delež nekega kruha lahko peki prodajajo, najbolj noro pa je bilo, da so administrativno določili ceno pri 0,37 evra. No, nek pek se tega ni držal in je pač spekel največ tistega kruha, po katerem je bilo največ povpraševanja. Celo več. Kruha ni prodajal po 0,37 evra, ampak po 0,33 evra (iz moke T-500) oziroma po 0,31 evra (iz moke T-850). Se pravi ceneje, ko je to določila država. Na vrata mu je potrkala inšpekcija, znašel se je na sodišču. V imenu naroda je bil obsojen, ker je kruh prodajal prepoceni! Sodbo je komentiral, da je razsodba “proti, ne v imenu naroda”. Imel je še kako prav.

V socializmu ni znana vrednost prav ničesar
Če gremo malo bolj na zahod, pridemo na Hrvaško. Tam je župan Murterja prišel na idejo (in z njo okužil še nekaj drugih kolegov), da je treba omejiti ceno, ne boste verjeli, francoskih rogljičkov. Pritoževal se je, da francoski rogljiček na otoku stane 1,08 evra, v Zagrebu pa samo 0,41 evra. Da je to krivično, je menil. In pokazal, da mu možgani poskakujejo v socialističnem ritmu. Cena nekega proizvoda se v svobodnih gospodarstvih oblikuje glede na ponudbo in povpraševanje, nanjo vplivajo številni dejavniki, tudi lokacija. Idealnega ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem seveda ni, a koncept prostega trga ceno nečesa še najbolj približa realni ceni, medtem ko se v zgodovini še ni zgodilo, da bi nek centralni državni organ uganil “pravo” ceno za neko blago ali storitev, čeprav bi imel na voljo neomejeno število ljudi za načrtovanje in izračun cene. Socializem je namreč sistem, v katerem ni znana vrednost prav ničesar.

Ko je celo cena karavanškega tunela prenizka
In tako počasi pridemo do Slovenije, najbolj razvite republike nekdanje Jugoslavije. Tudi na tem koščku Evrope se nikakor nismo otresli idej o nadzorovanih in sprejemljivih cenah. Se spomnite, kaj je medijski mainstream pisal, ko je na prvem razpisu za gradnjo druge cevi skozi Karavanke turški Cengiz ponudil daleč najnižjo ceno? Da to ni realna cena, da je prepoceni. Si morete misliti?! Cena, ki bi bila za davkoplačevalce daleč najugodnejša, ni sprejemljiva, saj je prenizka! Totalne Butale! Tudi na zadnjem razpisu je bil Cengiz najcenejši in spet ista pesem. Za tako majhen denar se ne da zgraditi predora. Pa kdo je tu nor?

Foto: STA

Težko je državljanom izbiti iz glave refleks “pravih” in “pravičnih” cen, še posebej, ker v pomanjkanju ekonomskega znanja in ujetosti v socialistično razmišljanje z njimi manipulira medijski mainstream s svojimi litanijami o predragi kavi na Bledu ter o navitih cenah hrane in storitev na Hrvaškem, kjer še vedno letuje večina Slovencev. To z moralističnim zgražanjem izkorišča predvsem politika leve provenience, češ kako je mogoče, da nekdo brez njihove vednosti ali brez njihovega vpliva postavi tako ali drugačno ceno, ko pa oni najbolje vedo, kaj je prava cena za nek proizvod ali storitev. In večina državljanov verjame tej populistični retoriki o določanju “pravične” cene. Kar je čisti sadomazohizem, saj bodo na koncu to “pravičnost” plačali prav državljani.

Jože Biščak