Ko se je pred tedni nasilni model pred ljubljanskim sodiščem lotil novinarke Petre Janša, mi je bilo povsem jasno, da iz vsega tega ne bo nič. Da bo tožilstvo kazensko ovadbo zavrglo, da bo dogodek obsodila le peščica novinarske in druge javnosti, mnogi drugi pa bodo simpatizirali z napadalcem.
Za drugorazredne posmeh, največ cinično pomilovanje
Zakaj je tako? Ker smo v Slovenji še vedno prvo- in drugorazredni pa še kakšno kategorijo nižje bi lahko umestili. Prvorazredne zakonodaja varuje, natančneje, z organi pregona in sodišči niti nimajo veliko opravka, ker so nedotakljivi; kadar iščejo na sodiščih pravico, je ta vedno na njihovi strani. Drugorazredni pa bijejo težke bitke, najprej za golo preživetje, ker niso del elite, pred državo pa preživljajo mnoge kalvarije, od birokratskih postopkov na vseh ravneh pa tja do pravosodja, kadar se borijo za resnico in pravico. Pri tem pa so še velikokrat deležni posmeha, v najboljšem primeru kakšnega ciničnega pomilovanja prvorazrednih.
Gensko mutirana slovenska salonska levica
Ko gensko mutirana slovenska salonska levica govoriči o človekovih pravicah, enakosti, pravičnosti, enakopravnosti in podobnem, to v resnici misli le zase, mogoče še za kakšne marginalne skupine, ki pri njih finančno in civilnodružbeno parazitirajo ter dobivajo denar iz državnega in drugih proračunov. Za druge, za veliko večino državljanov, ki sodijo med drugo- in nižjerazredne, pa jih človekove pravice ne skrbijo.
Tako dopuščajo odprt prostor za nasilje in sporočajo, da je tovrstno nasilje dovoljeno. Nasilnežem se ne bo zgodilo nič in lahko svoje delo nadaljujejo ob pripombi, če se lotijo pravega. Hkrati pa so z novim primerom Zorana Jankovića poslali sporočilo, da velja za njihove popolna imuniteta.
Anemičnost ceha in javnosti ob nasilju nad novinarko
Društvo novinarjev Slovenije si jemlje pravico, da na svojem tako imenovanem častnem razsodišču ocenjuje novinarje, ki niso njihovi člani, ne spomnim pa se, da bi se ob incidentu in napadu na slovenske novinarje, ki društvu ne plačujejo članarine, javno postavili zanje. Slovenski mediji pišejo, moralizirajo in se zgražajo ob vsakem tvitu Donalda Trumpa, ki ima vsaj najmanjšo sled kakšnega verbalnega napada na medije ali novinarje, o ulični in “šank” retoriki, denimo medijske direktorice Tamare Vonta, pa niti besede.
Anemičnost javnosti, češ, kako mali policijski prijemi in praske pač niso kaj posebnega, je tudi posledica tega, da smo navajeni slik z vojnih območij, kako novinarjem režejo glave, jih razstrelijo ali kako drugače kruto ubijejo. Toda mi za zdaj še živimo v miru, pripovedujejo nam, kako naša država funkcionira in je uspešna, na drugi strani pa ne zmore sankcionirati takšnega napada na javno besedo.
Drugačnost opozicijskih od državnih medijev
Stanje na področju medijev in novinarjev, ki jih lahko označimo kot opozicijske, ni lahko, gotovo pa je bolj zanimivo in vznemirljivo. Zaradi mnogih ovir, ki jih oblast na različne načine meče v kolesje teh medijev, se na drugi strani sprošča več ustvarjalnega adrenalina za novinarsko delo. V času slovenske pomladi so glavno vlogo igrali opozicijski mediji, ki so bili sprva marginalni, vendar še kako pomembni in vplivni.
Res pa je, da je socialna varnost njih kot javnih uslužbencev zagotovljena tja do penzije in še čez. Nekdanja glasila Socialistične zveze delovnega ljudstva so sedaj brez izjeme v rokah tajkunov s kriminalnim pedigrejem, novinarji pa so v duhu leninizma znova kolektivni propagandisti, ki skrbijo za javno podobo lastnikov medijev in njihovih omrežij ter maksimiranje njihovega profita.
Ne samo diskreditirati, tudi likvidirati
Razkrivanje mafijskih povezav med balkanskimi bojevniki in slovensko politiko, pranje denarja v NLB, razprodaja ozemlja Slovenije, razkrivanje načrtovanih poslov z drugim tirom, razgaljanje druge plati Magne Steyr, razkrivanje vplivnega gejevskega lobija, vse to posega v interesno in kapitalsko omrežje slovenske tranzicijske elite. Svoje pripadnike “rdečih brigad” imajo v medijih, policiji in sodstvu, za ohranitev svojega položaja pa so pripravljeni narediti marsikaj. Ne samo diskreditirati.
Miro Petek