Trije krogi slovenskega privatizacijskega pekla

Foto: iStock

Kapitalizem je družbeno ekonomski sistem, ki temelji na pravicah posameznika, svobodi njegovega delovanja (ustvarjanja), prostem trgu in vladavini prava. Peti in hkrati ključni pogoj njegove učinkovitosti pa je zasebna lastnina oz. njena uporaba z namenom ustvarjanja dobička.

Funkcioniranje prostega trga spodbuja konkurenco med udeleženci in omogoča oblikovanje cen dobrin ali storitev. Logična nagrada za najuspešnejše udeležence je akumulacija kapitala in njegovo ponovno investiranje v sistem. Ključne odločitve so zato po definiciji v rokah lastnikov kapitala.

Ena najbolj pričakovanih potez vseh bivših socialističnih držav po padcu Berlinskega zidu in uvedbi parlamentarne demokracije je bila privatizacija državnega oz. družbenega premoženja. Namen je bil jasen – napraviti gospodarstvo bolj učinkovito, mednarodno konkurenčno in omogočiti njegovo rast. Z vidika posameznika je šlo za sprostitev njegovih kreativnih potencialov in vzpostavitev pogojev za boljše življenje. Življenje, ki ga ne bodo več omejevali kolektivistični duh, strah pred drugačnostjo in neučinkovito gospodarstvo, temelječe na državni lastnini.

Prvi krog privatizacije – ROP
Začetek slovenske privatizacije je bil zaznamovan s širokim političnim konsenzom in certifikatsko mrzlico, ki je iz Slovencev preko noči naredila narod delničarjev. Naivne sanje o kvantnem preskoku v moderni kapitalizem so se prelevile v neusmiljeno kršenje temeljnih postulatov delničarskega kapitalizma in brezkompromisno ropanje neukih malih delničarjev. Proces so vodili lastniki družb za upravljanje, kot tudi tisti, ki jim je bilo s strani zakona zaupano bdeti nad premoženjem delničarjev (o njihovi fiduciarni odgovornosti smo govorili v kolumni o zaupanju). Med imeni, odgovornimi za slovenski rop stoletja, najdemo vse politične stranke (z izjemo SDS), ki so se brezkompromisno drenjale pri razdeljevalnem koritu. Udeleženci so družno poskrbeli, da je omamljeni regulator mižal na obe očesi in da je zakonodaja, ki bi obdavčevala kapitalske dobičke, varno čakala v predalu, da se kapitalske bakanalije zaključijo.

Nesporni zmagovalci prvega kroga slovenske privatizacije so bili pidovski baroni (Darko Horvat, Matjaž Gantar, Stane Valant, Igor Lah, Branko Pavlin, Alenka Žnidaršič Kranjc …), ki so v sorazmerno kratkem času pridobili kontrolo nad večino privatiziranega družbenega premoženja. Pri tem so jim “štango” držali Agencija za privatizacijo, finančno poslovni mediji s pravljičarskimi zapisi o junaštvih privatizacijskih skladov in državni sekretar ter vodja projekta, katerega priimek najbolje opiše njegovo vsebino! Njegov strankarski kolega je proces sarkastično označil takole: “Denar kaže tendenco, da se preseli iz rok manj sposobnih (pidovski delničarji) v roke bolj sposobnih (lastniki DZU).” Tuji investitorji v prvi krog niso imeli vstopa.

Drugi krog privatizacije – TAJKUNIZACIJA
Menedžerji so prvo fazo privatizacije spremljali v precejšnjem strahu. Deloma zaradi korenitih sprememb pogojev njihovega delovanja, še bolj pa zaradi precejšnjega neznanja s področja delničarstva in sodobnih financ. Zaradi zakonske možnosti tako imenovanega notranjega odkupa s 50-odstotnim popustom so se povezovali s sindikati in zaposlenimi v upanju, da bodo nadzirali vsaj 51-odstotni paket delnic. Državna sklada, PID-i in zadruge so postali njihovi glavni nasprotniki v boju za prevlado v “privatiziranih” podjetjih.

Slednji so bili praviloma uspešnejši v večjih in kapitalsko intenzivnejših družbah, medtem ko je menedžersko delavska navezava zmagovala v manjših in bolj delovno intenzivnih podjetjih. V vsakem primeru je šlo zgolj za vmesno fazo, ki je na obeh straneh kmalu doživela podoben epilog. PID-i so pričeli koncentrirati deleže med zunanjimi lastniki, menedžerji (velikokrat s pomočjo sindikalnih zaupnikov) pa so se polastili večine na strani notranjih delničarjev. Menedžerji (med katerimi so tokrat prevladovali finančni »eksperti«) so zaradi lekcije iz prvega kroga privatizacije, opogumljeni z gospodarsko rastjo in na podlagi tesnih vezi z državnimi bankirji pričeli pidovskim baronom pošiljati nesramno visoke ponudbe za odkup njihovih deležev.

Pozitivnega odgovora ni bilo treba dolgo čakati in pričela se je histerija menedžerkih prevzemov. Državna sklada sta stanje budno spremljala, občasno posredovala ter svoje moči koncentrirala v podjetjih, v katerih je politika želela zadržati svoj strateški vpliv. Menedžerki krog privatizacije še najbolj spominja na Ikarusov let, ki je kratkoročno deloval pogumno in verjetno, a se je kmalu scvrl v ognju lastnega finančno poslovnega precenjevanja in nepričakovanem izbruhu finančne krize. Na lastniško dogajanje se je takrat prvič aktivno odzvala tudi aktualna vlada, ki je netransparentnim kombinatorikam napovedala vojno. Kljub vsemu opisanemu so nekateri uspeli svoj projekt končati in jih zato mirno lahko poimenujemo zmagovalci menedžerskih prevzemov.

Čeprav gre največkrat za širše ekipe lastnikov, so prepoznavni po njihovih nosilcih in med pomembnejše (tudi zaradi njihovega siceršnjega vpliva v gospodarstvu) brez dvoma spadajo: Jože Mermal, Stojan Petrič, Edvard Svetlik, Dušan Šešok, Peter Tevž, Tomaž Berločnik, Polde Poljanšek, Iztok Seničar … Druga faza privatizacije je dodatno utrdila bolj ali manj nevidni krog državnih uslužbencev, ki od samega začetka kroji usodo lastniške strukture slovenskega gospodarstva. Gre za »strokovnjake« mlajše generacije, ki so svojo celotno kariero gradili izven realnega gospodarstva. Sprva kot uslužbenci Agencije za privatizacijo in Sklada za razvoj, kasneje pa kot pomembni odločevalci na Kapitalski ali Slovenski odškodninski družbi. Prav ti so postali akterji tretje faze slovenske privatizacije. Tuji investitorji so bili nezaželeni tudi v drugem krogu privatizacije.

Sklepna faza privatizacije – SEDMINA
Ne prva, ne druga faza privatizacije v makroekonomskem smislu nista prinesla bistvenih, kaj šele napovedovanih ekonomskih in širših razvojnih učinkov. Večina vseh aktivnosti je bila usmerjena v pridobitev lastništva brez potrebnih finančnih sredstev in brez jasnega poslovnorazvojnega programa, ki bi prevzemu sledil.

Tretja faza privatizacije temelji na prvih dveh in je v veliki meri talec trenutnih finančno političnih okvirov delovanja države. Obvladujejo jo upravljalci paradržavnega konglomerata, ki ga sestavljajo KAD, SOD, SDH, DUTB ter podjetja v pretežni državni lasti (Modra zavarovalnica, NLB, Zavarovalnica Triglav, Telekom Slovenije, Luka Koper …). Nastanek te na videz raznolike združbe je posledica nerazumevanja in prelaganja odgovornosti, ki jih ima vlada do državljanov, in številnih zlorab, ki so botrovale ustoličenju nove paradržavne gospodarske elite. Njen nesporni boter je Borut Jamnik, ki je uspel splesti mrežo, ki jo vlada in posamične politične stranke niso sposobne niti razumeti, kaj šele razdreti.

Žal se gospodarske posledice delovanja opisane mreže kažejo v kadrovskem okupiranju in načrtnem izčrpavanju podjetij, ne pa v njihovi rasti in razvoju. Služi za krepitev moči ljudi, ki jih politična pripadnost ne zanima. Zlahka menjajo postelje in partnerje ter so v svojem delovanju in zasledovanju lastnih koristi povsem pragmatični. Ustrezajo jim neodločni predsedniki in nesposobni ministri. Natančno poznajo moč medijev in spretno uporabljajo zakup medijskega prostora – za obračunavanje z nasprotniki in lastno nevidnost. Večina “projektov” se konča v trenutku, ko so podjetja do konca izčrpana in jih zato namesto za dobro kupnino »podarijo« novemu, po definiciji tujemu lastniku. Nekaterim pod njihovim upravljanjem ni dano priti niti do te točke, saj zaradi njihovih vrhunskih potez že prej končajo v stečaju ali pa životarijo tik pred njim (Probanka, Cimos, HIT, Sava …).

Kapitalizem ne more delovati brez lastnikov kapitala in zgodba o slovenski tranziciji je pravzaprav pravljica brez svojega ključnega junaka. Bili so časi, ko je večina najuspešnejših slovenskih podjetnikov svoj status kapitalista plačala z življenjem. Kapital v Sloveniji vse do danes ni dobil domovinske pravice. Še več, potomci krvnikov in sodobni nosilci »nelastniškega« upravljanja so tisti, ki zvesto nadaljujejo smeri razkroja, ki ga bomo na mizerni sedmini kmalu zapili. Ko bodo grobarji opravili svoje delo, bodo njihovi potomci z ustvarjenimi provizijami lahko zaživeli lagodno življenje.

Edvard Ofentavšek