Univerzalni temeljni dohodek? Ne, hvala!

Bernard Brščič

Univerzalni temeljni dohodek (UTD) se vsakih nekaj let pojavi kot ideal rešitve zagat sodobnih držav blaginje. Vsak človek naj bi zaradi bivanja v družbeni skupnosti prejemal minimalni dohodek, ki bi mu omogočal človeka vredno življenje. Izpolnjeval naj bi dve temeljni značilnosti, univerzalnost in brezpogojnost. UTD naj bi deležni vsi člani družbene skupnosti (opredeljeni z državljanstvom ali s stalnim prebivališčem), in sicer brezpogojno in ne glede na to, ali delajo ali ne. Vpeljava UTD bi v celoti zamenjala vse oblike socialnih transferjev in zaradi svoje preprostosti pocenila stroške delovanja socialne države.
Zagovorniki in kritiki UTD običajno razpravo začnejo s praktičnimi vidiki njegove uveljavitve. Za Slovenijo že hiter izračun pokaže utopičnost tovrstnega projekta. Če bi želeli vsakemu državljanu Slovenije zagotoviti UTD v višini 70 odstotkov minimalne plače, ki od 1. 1. 2019 znaša 667 evrov, bi potrebovali kar 11,5 milijarde evrov.
Oglejte si še: 20 let evra
To bi za 19 odstotkov preseglo vse izdatke proračuna RS v letu 2019. Ker denar ne raste na drevesih in ker za zdaj v Sloveniji še nismo odkrili omembe vrednih zalog nafte ali zemeljskega plina, bi uvedba UTD pomenila javnofinančno katastrofo. Če bi k uvedbi pristopili na do javnih financ nevtralen način in se odločili samo za zamenjavo vseh oblik socialnih transferjev z UTD, moji izračuni kažejo, da bi si ga lahko privoščili v višini skromnih 87 evrov mesečno. Drobiž, ki v naši državi zagotovo ne zagotavlja preživetja. Opozoriti je treba, da v takšni zastavitvi uvedba UTD ne bi bila pareto izboljšljiva. Socialno ranljivim skupinam bi se položaj glede na današnje stanje bistveno poslabšal, premožni pa bi izboljšanje komaj občutili. Iz povedanega sledi, da resen projekt uvedbe UTD v državi, ki nima omembe vrednih naravnih bogastev, zahteva ne samo korenito preoblikovanje fiskalne politike, ampak celotnega družbenoekonomskega sistema. Dobro jutro, socializem v 2.0.
Menim, da je treba pred naslovitvijo praktičnih izzivov, ki jih prinaša uvedba UTD, odgovoriti na vprašanje njegove moralne upravičljivosti. Egalitarni liberalizem na primer v UTD vidi sredstvo širitve osebne svobode in zmanjševanje neenakosti. Z zmožnostjo zadovoljitve osnovnih življenjskih potreb bi UTD ponujal svobodo ne biti zaposlen. Ob zadostni višini bi posamezniku res povečal pozitivno svobodo, tj. njegovo zmožnost za življenje. A ker v življenju zastonjskih kosil ni, bi to povečanje pozitivne svobode šlo na rovaš zmanjšanja negativne svobode neto davčnih plačnikov. Tem davčna obveznost financiranja UTD pomeni oviro, omejevanje svobodnega delovanja in poseg v avtonomijo posameznika. Še močnejši je argument izkoriščanja oziroma odvisništva. Ni pošteno, da dela zmožni posamezniki živijo od dela drugih. Egalitarni liberalci zavračajo argument izkoriščanja neto davčnih plačnikov z uvedbo koncepta zunanjega premoženja.
Kdor ne dela, naj ne je
Premoženja, ki ga ni ustvarila živeča generacija, ima pa denarno vrednost. Primeri zunanjega premoženja so zemlja, naravni viri in delovna mesta. Ker ima zelo malo držav naravne vire, ki bi zadoščali za uvedbo UTD, je nujno vključiti delovna mesta. Zaposleni naj bi zaradi nepopolne konkurence na trgu delovne sile in posledičnega nagrajevanja nad njihovim mejnim produktom uživali ekonomske rente. Te naj bi bile po svoji naravi družbena lastnina. Razmislek je podoben, kot ga je uporabil John Rawls v svoji Teoriji pravičnosti (1971). Hkrati boleha za podobnimi slabostmi kot Rawlsovo zagovarjanje egalitarne razdelitve sadov naravnih talentov kot posledice naravne loterije. Iz dejstva, da posameznik ni zaslužen za svojo lepoto, inteligenco, glas, telesne spretnosti in druge naravne danosti, ne sledi, da so za to zaslužni vsi oziroma imaginarna družba.
Ana Netrebko, Ilka Štuhec ali Luka Dončić morda res niso v celoti sami zaslužni za svojo uspešnost, a iz tega še zdaleč ne sledi sklep, da je za to zaslužna družba in da tako uspešne posameznike lahko za financiranje UTD poljubno obdavčimo. Ne drži, da je obstoj delovnih mest neodvisen od prizadevanj posameznikov. Delovno mesto ne obstaja, če se interesi delodajalca in delojemalca ne uskladijo. To pa pomeni, da je morebitni obstoj ekonomskih rent, ki izvira iz delovnega mesta, pogojen s prizadevanjem posameznika poiskati delo. S tem pa je ovržena ena poglavitnih lastnosti UTD, to je brezpogojnost. Posamezniki, ki se odrečejo sodelovanju v družbeni dejavnosti, kot je delo, ne morejo zahtevati socialnih dividend v obliki UTD. Povedano po domače, kdor ne dela, naj ne je. Iz povedanega sledi, da UTD sodi v polje družbenoekonomskih utopij. Stroški njegove uvedbe v državah, ki nimajo obilja naravnih bogastev, so prohibitivno visoki. Vsaj tako močan argument proti uvedbi UTD, kot je praktična neuresničljivost, je nezmožnost upravičenja z vidika normativne etike. Nihče nam namreč ne daje pravice živeti na račun drugih. Prej kot moralna pravica do UTD nam pritiče moralni imperativ dela.
Bernard Brščič