fbpx

Upor rumenih telovnikov

Bernard Brščič (Foto: osebni arhiv)

Minilo je 50 let. 50 let od leta 1968, ko je bila Francija zaradi študentskih protestov na pragu revolucije. A ta se ni zgodila, razsajanje študentov se je zaradi prededipalne brezidejnosti zožilo v golo uničenje akademskih institucij brez vsakih pozitivnih socialnih učinkov. Judovski psihoanalitik Bruno Bettelheim je imel prav, ko je takratne nemire posmehljivo označil za izživljanje prededipalne patologije. Danes je Pariz spet v plamenih, Francija se trese. Tokrat nosilci nezadovoljstva niso študentje, ampak t. i. rumeni telovniki. Izbira fluorescenčno rumenih telovnikov, varnostnega pripomočka voznikov, kot razpoznavnega znaka upora je posrečena, ker je povezana s sprožilcem upora, dvigom trošarin na dizelsko gorivo. Prepričan sem, da je dvig cen goriva samo povod, da so vzroki bistveno globlji.

Tako Direction générale de la sécurité intérieure kot kabinet predsednika Emmanuela Macrona sta naravo upora rumenih telovnikov ocenila kot variacijo na temo divjanja afro-arabskih hord, ki francoske banlieueje vsakih nekaj mesecev spreminjajo v tretjesvetni pekel. Če sem se pri ogledu posnetkov še tako trudil, med protestniki nisem zaznal ne temnopoltih ne arabskih “Francozov”. Druga značilnost sui generis je vsenavzočnost francoskih tribarvnic in izrazit patriotski značaj protestov. Ne, rumeni telovniki niso francoska različica gibanja čajankarjev, ki bi se omejilo na zahteve po nizkih davkih. Macronovo popuščanje in šestmesečni moratorij na dvig trošarin na dizelsko gorivo ne zadoščata. Too little to late, duh je ušel iz steklenice, protesti se bodo nadaljevali. Rumeni telovniki so postali nemesis macronizma.

Reakcije Macrona na revolt so simptom, kako so globalistične multikulti elite, ki jih simbolizira, izgubile stik z realnostjo in s sentimenti državljanov. V času najhujših protestov v zadnjih petih desetletjih je novinarjem Le Monda na primer razkazoval prenovljeno sprejemno dvorano v Elizejski palači in posebej izpostavil lepoto nove preproge, ki je mimogrede davkoplačevalce stala 300.000 evrov. Ob tem se je arogantno širokoustil, da bo po zgledu generala de Gaulla Franciji povrnil veličino. Macronovo primerjanje z de Gaullom je neokusno in stupidno. Slednji je bil vse, kar Macron ni. Moški, Francoz, patriot, nacionalist, nasprotnik migracij in zagovornik Evrope domovin. Reinkarnacija de Gaulla bi bila danes zaradi svoje normalnosti v novoreku levice označena za fašista.

Rumeni telovniki niso francoska različica gibanja čajankarjev, ki bi se omejilo na zahteve po nizkih davkih. Macronovo popuščanje in šestmesečni moratorij na dvig trošarin na dizelsko gorivo ne zadoščata. Too little to late, duh je ušel iz steklenice, protesti se bodo nadaljevali. Rumeni telovniki so postali nemesis macronizma.

Značilnosti upora rumenih telovnikov so spontanost, odsotnost centralno vodene organizacije, zanašanje na socialna omrežja in, ne najmanj pomembno, odsotnost ideologije. Če zaradi svoje spontane amorfnosti rumeni telovniki niso sposobni izraziti, kaj hočejo, pa je jasno, česa nočejo. Gre za upor proti globalizmu, multikulturnosti, širjenju agende LGBT, tistemu, kar simbolizira termin “davosokracija”. Pisatelj Renaud Camus govori o protestih kot izrazih eksistenčnega strahu pred veliko nadomestitvijo in preoblikovanjem v “človeško nutello” multikulti globalistov. Ti nas želijo oropati kulture, identitete, tradicije in zgodovine. Povedna je na primer Macronova izjava, da francoska kultura ne obstaja in da je prihodnost Francije v Afriki. Macron je sicer izpričan ljubitelj družbe in dotikanja oglječrnih ganimedov, a normalni Francozi blagrov afrikanizacije in arabizacije Francije ne vidijo. Ob gotskih cerkvah in baročnih vodnjakih mestec v la France profonde korakajo bradači v družbi zaburkanih spremljevalk, namesto zvonov lahko poslušajo kruljenje mujezinov med pozivi k ezanu. Multikulturnost ni prinesla obogatitve, prinesla je civilizacijski zaton, upad blaginje in vrsto varnostnih problemov. Rumeni telovniki želijo vrnitev domovine, kot so jo poznali, so v iskanju izgubljenega časa.

Ob vseh pomislekih do nasilja, ki žal spremlja proteste, sem upora vesel. Francija je iz tira, Evropa je iz tira, svet je iz tira. Namesto nam lastne reakcije na družbeno anomijo, tj. ritualizacije in resignacije, so se Francozi odločili za revolt. Ta bi ne smel biti sam sebi namen, samo mehanizem za sproščanje družbenih frustracij. Tudi ne bi zadoščal morebitni odstop Macrona. On je samo simptom, bolezen je sistem multikulti globalizma. Revolt rumenih telovnikov je za zdaj še miselno neizražen, ne ponuja alternativnega videnja prihodnosti. Francozom ni treba odkrivati tople vode, macronizem bi bilo samo potrebno zamenjati z gaullizmom, Francijo vrniti Francozom in Evropo preoblikovati v L’Europe des patries. Da bi ta smeli podjem rumenim telovnikom uspel, dvomim, je pa pot upora prava. Vredna posnemanja.

Bernard Brščič