2. aprila 2009 je Evropski parlament sklenil, da bo 23. avgust razglašen za evropski spominski dan na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. To je bila ena zelo važna in pravilna odločitev Evropskega parlamenta. Saj je bil 23. avgusta 1939 sklenjen zloglasni pakt o nenapadanju med komunistično Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo. Podpisala sta ga sovjetski komisar za zunanje zadeve Molotov in nemški zunanji minister von Ribbentrop, v prisotnosti Stalina v noči od 23. na 24. avgust 1939[1] v Moskvi.
S tem paktom sta dva različna politična sistema, komunistični in nacistični, dokazala, da je njun glavni cilj ohranjanje totalitarnega režima in širjenje le-tega v medseboj dogovorjenem ozemeljskem območju. Prej za vsako stran važne ideološke parole, pri nacistih antikomunizem in pri Sovjetih antifašizem, so nenadoma izgubile svoj pomen. To dejstvo nam mora biti še danes v opomin, da ne nasedamo vsakemu “antizmu”. Biti proti nečemu je lahko zelo pozitivno, paziti pa moramo na to, kdo ta “anti…” izreče.
Če je nacist ali fašist antikomunist, je ravno tako brez vrednosti, kot če je komunist antinacist ali antifašist. Saj to nasprotovanje ne izvira iz neke moralne pobude, da se ustvari po odstranitvi nasprotnika neka bolj humana, svobodnejša družba, ampak le diktatura druge vrste. Pri obeh omenjenih diktaturah je znano dejstvo, da za dosego svojih ciljev povzročajo nešteto civilnih žrtev. Zato je za žrtve gotovo nepomembno, kateri sistem jih preganja. Trpeti v komunističnem taborišču ni nič lepšega od trpljenja v nacističnem taborišču in smrt, povzročena s komunističnim ali nacističnim orožjem, je za vsako žrtev enako tragična.
Nepremagljiv dvojec Hitler-Stalin
Sodelovanje takratnih dveh velikih diktatur je imelo seveda tudi hude posledice za vso Evropo. Te posledice občutimo še danes. Pakt, sklenjen 23. avgusta, je dovolil ravno Hitlerju lažje uresničevanje njegovih zavojevalnih načrtov, saj je imel na vzhodu v Stalinu zvestega zaveznika, ki je znal ceniti soudeležbo pri Hitlerjevem roparskem pohodu. To zavezništvo je bilo odločilnega pomena za začetek Druge svetovne vojne in uspeh nacistične Nemčije od skupnega napada na Poljsko septembra 1939, pa do 22. junija 1941, ko je Hitler naredil generalno napako in z napadom na Sovjetsko zvezo zapečatil svoj poraz. Tudi napad na SZ je en dokaz več, da sta bili pri Hitlerju na prvem mestu diktatura in širjenje teritorija, ne pa antikomunizem. Saj, če bi Hitler imel namen v SZ odstraniti komunizem, bi mu to uspelo z minimalnimi napori, saj bi bil lahko mobiliziral notranje sovjetske protikomunistične sile. Sicer je pa to bila po drugi strani sreča za Evropo, ker Stalin bi verjetno nikoli ne napadel Nemčije iz lastne pobude in kaj bi bilo iz Evrope, če bi si bila ta dva velika diktatorja složna, si lahko predstavljamo. Stalinova hčerka Svetlana je vedela povedati, da je njen oče po vojni večkrat dejal, da je res škoda, da je Hitler napadel SZ, saj bi bili skupaj nepremagljivi[2].
Moramo pa vzeti na znanje, da so bile zahodne zmagovalne sile ob porazu nacistične Nemčije tudi nedosledne v svojem odnosu do Stalina. Tako je bilo pred nuernberškim procesom v Londonu sklenjeno, da se ne bo odpiralo vprašanje Stalinove sokrivde za začetek vojne zaradi pakta s Hitlerjem, pa tudi s paktom pridobljena ozemlja je lahko SZ obdržala. To nedoslednost si danes mogoče lahko razlagamo s tem, da so bile zahodne sile že od vojne utrujene, imele so pa še odprto fronto na Pacifiku. Tako si lahko tudi razlagamo njihovo brezbrižnost do dogajanj v Jugoslaviji.
Franci Kindlhofer
[1] Več v mojem prevodu knjige STALIN IN HITLER – Pakt proti Evropi, avtor J.W. Brügel, izšla pri Mohorjevi družbi Celje, leta 2019
[2] Stalin in Hitler, dokument štev. 394