Ustavni pravnik Teršek o sodnem primeru dr. Novič: Zakaj se to dogaja? Zakaj se to počne? Se to dogaja še v kateri državi, seveda demokratični in z vladavino prava?

Dr. Andraž Teršek v oddaji Studio City (Foto: posnetek zaslona)

Ne, tega pa sprva nisem verjel. Ali pa nisem bil več pripravljen verjeti. Najbrž zmožen. Ali voljan. Ob vsem tem družbenem dogajanju glede prava in s pravom. Predvsem, kar zadeva sodstvo. Ali pa … Pismo odvetnika me je šokiralo. Ponovno. Obveščen sem bil, v vlogi strokovnega javnega “psa čuvaja” (sintagma po sodbi ESČP v zadevi Magyar Helsinki Bizottsag proti Madžarski), da bo o pritožbi tožilstva zoper oprostilno sodbo odločal isti senat istega sodišča, ki je v tem istem primeru že dobil krepko nadzorno grajo vrhovnega sodišča (in pomembnega dela verodostojne pravne stroke).

Seznanjen sem bil s sklepom predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, št. Su 484/2019-10, o zahtevi odvetnikov za izločitev sodnikov. Izločitve ne bo. Sodna veja oblasti za to ne vidi razloga. Da ne?

Tega ne razumem. Seveda ga vidi. Saj je viden. Tako očiten in utemeljen, da ga ne bi bilo treba zapisati niti v pravne učbenike. In sodstvo vidi. Sestavljajo in predstavljajo ga ljudje, ki vidijo. In ki ne mižijo. Nočejo in vedo, da ne smejo. Morda ne uvidijo? To tudi ni mogoče. Saj so ljudje, razumni, šolani, sodniki, predstavniki častnega poklica, najpomembnejše veje oblasti. Opravljajo intelektualno delo. Zanj so izpolnili pogoje. Imajo tudi izkušnje. Ogromno so že naredili. In odločeni so, da bodo odgovorno in odlično opravljali to delo do upokojitve. So vrh pravne stroke. Pravo razumejo. Nemara bolje od vseh drugih ljudi. In so neodvisni in nepristranski. Zato tudi nedostopnost do uvida ni možen razlog.

Sami o sebi dali mnenja, da jih ni treba izločiti
Zakaj potem gre? Česa ne razumem? Skupaj s tistimi, ki ne razumejo? Se pretvarjam, da ne razumem, ker ne želim povedati, da razumem? Lahko pa me je preveč strah razumeti? Ali pač ne razumem? Posebej me skrbi, ker pri tej zadevi ničesar več ne razumem. Zato me skrbi zase. Da ne razumem več. Ali da nikoli nisem dosti razumel. Ali sploh nič. Nikoli. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani je menda, kot mi je bilo pojasnjeno, o zahtevi za izločitev odločil tako, da je o tem povprašal sodnike, ki jih je treba izločiti, ti pa so o sebi izdelali mnenja, da jih po njihovem mnenju ni treba izločiti. Ker dvoma v njihovo neodvisnost in nepristranskost (nemara strokovnosti?) ni. Ker ga v predmetni zadevi sploh ne more biti in ga ne more biti, ker so sodnice in sodniki v predmetni zadevi.

Se to dogaja še v kakšni demokratični državi?
Ne razumem. Pri kolegu dr. Toplaku moram preveriti, če še v kateri državi, seveda demokratični in z vladavino prava, sodniki v taki zadevi, kot je predmetna, pri zahtevi po njihovi izločitvi sami odločijo o tem, da ni videti in uvideti nobenega razloga za to. Ker tega ne razumem. Potem, ko se spomnim samo enega primera, tiste sodbe ESČP v zadevi Kyprianou proti Cipru, o kateri sem pisal tudi v knjigah, se mi za hip zdi, da bi lahko razumel. Potem se spomnim še enega od odličnih predavanj prof. B. M. Zupančiča o tem, bojda leta 1996, ko sem si kot študent zapisal stavek: “Lastna mnenja sodnikov o njihovi lastni nepristranskosti ne morejo biti relevantna za presojo o njihovi nepristranskosti.” Morda pa razumem? Ali pa sem tudi to narobe razumel. Bi si skoraj spet priznal, da razumem … A se prestrašim in izziva ne sprejmem.

Pojasnjeno mi je še bilo, da se je eden od sodnikov, ki bi morali biti izločeni, odzval s pismom, v katerem naj bi ogorčeno izrazil čustveno prizadetost ob zahtevi za njegovo izločitev. Ko sem prebiral strokovno literaturo, sem nekaj preštudiral tudi o pravu in čustvih, kazenskih postopkih in čustvih, sodnikih in sodnicah in čustvih ipd. Razumel sem, da močan čustveni izraz sodnika o njegovem čustvenem odnosu do postopka, pa že slednje samo po sebi, ali pa do stranke, najmanj vzpostavlja utemeljen dvom o njegovi (ne več objektivni, tudi ne več “videzni”, ampak dejanski) osebni nepristranskosti. Torej subjektivni. Sem narobe razumel?

Milko Novič (STA)

Milko Novič (STA)

V sodnem primeru dr. Noviča bo presojalo Višje sodišče v Ljubljani. Četudi je vrhovno sodišče v končnem izdelku članov obravnavnega senata tega istega sodišča (za katere ni razloga za njihovo izločitev) našlo toliko elementarnih pravnih napak, da je bila opravljena nova prvostopenjska obravnava primera. Ta pa je, pričakovano, pripeljala do oprostilne sodbe. In sodnik, ki jo je podpisal, preživlja več kot silne neprijetnosti. Povedati želim, da ne razumem, zakaj bo o pritožbi tožilca V TEJ ZADEVI sploh odločalo isto sodišče?

Zakaj se to dogaja? Zakaj se to počne? Pa saj se ja ne more zgoditi, da bo tudi o teh elementarnih pravnih vprašanjih moral naposled spet priti pedagoški poduk iz Strasbourga? Želel bi si razumeti. In res bi si želel, da se to ne bi dogajalo.

Dr. Andraž Teršek, Ius-info