V nekdanji Nemški demokratični republiki uničenega 5 odstotkov arhivskega gradiva, v Sloveniji več kot 80 odstotkov

Datum:

V nekdanji NDR je bilo uničenega okoli 5 odstotkov arhivskega gradiva, v Sloveniji pa po ocenah več kot 80 odstodkov. Potem pa pri nas slišimo celo najnovejše pozive iz akademske sfere, ko redni profesor za sodobno zgodovino na eni izmed slovenskih fakultet odkrito govori o potrebi po omejevanju dostopa do arhivov iz obdobja nekdanjega komunističnega režima. Narobe svet! Pri tem je seveda vsaka podobnost med slovensko in nemško državo lahko zgolj naključna …

Zvezna republika Nemčija in Republika Slovenija sta članici iste evropske družine, Evropske unije. Delili naj bi skupen gospodarski prostor, skrb za človekove pravice ter vrednote svobode in enakosti, tudi pred zakonom. Del današnje skupne nemške države, nekdanja Nemška demokratična republika (DDR), je do jeseni 1989 živel v tesnem objemu komunističnega režima, naslonjenega na mogočno Sovjetsko zvezo. Vladajoči vzhodnonemški stranki, Enotni socialistični stranki Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands/SED) je uspevalo ohranjati oblast predvsem zaradi nedemokratičnih metod in pritiskov ter s pomočjo tajne politične policije.

V zadnjih letih so v večini nekdanjih evropskih komunističnih držav poskrbeli za ustrezno vrednotenje arhivskega gradiva iz obdobja totalitarizma. Količina gradiva je odvisna tudi od tega, kako hiter je bil prehod iz komunizma v demokracijo in v kolikšni meri je novim demokratičnim oblastem uspelo preprečiti uničenje dokumentarno-arhivskega gradiva komunističnih tajnih služb in policije. O problematiki arhivov in slovenskih poskusov oteževanja dostopa do njih smo na Časniku v preteklosti že večkrat pisali. Nič ne bo narobe, če se znova ozremo na dejstva, ki izvirajo iz soseščine s podobno nedemokratično izkušnjo.

Ljudstvo preprečilo uničenje arhivov
Pri organizaciji, delu in razvitosti raziskav ter ohranjenosti arhivskih virov na tem področju je danes vodilna Zvezna republika Nemčija. Po padcu berlinskega zidu novembra 1989 in še pred združitvijo Nemčije oktobra 1990 se je postavljalo vprašanje, kaj bo z arhivi nekdanjih vzhodnonemških državnih organov. Spomladi 1990 je ljudstvo marsikje s spontanim vdorom na sedež Stasija preprečilo uničenje arhivov te zloglasne tajne službe v nedemokratičnem političnem sistemu.

Avgusta 1990, še pred združitvijo obeh Nemčij, je demokratično izvoljeni vzhodnonemški parlament sprejel odločitev o odprtju spisov vzhodnonemškega Ministrstva za državno varnost, bolj znanega kot tajna služba STASI (nem. Staatssicherheit, po naše Državna varnost). Pomenljiv je bil moto te tajne službe: “Ščit in meč stranke!” Stasi se je z leti razrasel v mogočno državno represivno strukturo, leta 1989 je imel 91.000 uradnih in 190.000 neuradnih sodelavcev oz. špicljev. Omenjeno ministrstvo je več kot štirideset let vodil Erich Mielke (1907–2000), strah in trepet nasprotnikov vzhodnonemškega komunističnega režima, ki pa je bil v demokratični Nemčiji obsojen na zaporno kazen.

Nekdanji državljani NDR imajo dostop do podatkov iz časa komunistične države
Januarja 1991 je nemški zvezni parlament (Bundestag) sprejel zakon o gradivu nekdanjega Stasija. Že oktobra 1991 je v Berlinu začel delo pooblaščenec zvezne vlade za dokumentacijo Službe državne varnosti nekdanje NDR (nem. Bundesbeauftragten für die Unterlagen des Staatssicherheitsdienstes der ehemaligen DDR), in postavil temelje za t. i. Gauckov inštitut. Tako se ta ustanova še danes pogosto neuradno imenuje po Joachimu Gaucku, nekdanjem evangeličanskem teologu in prvem direktorju tega urada. Mimogrede, med 2012–2017 je J. Gauck opravljal funkcijo predsednika Nemčije (Bundespräsident). Od januarja 2011 pa to ustanovo vodi Roland Jahn, tudi sam nekdanji vzhodnonemški oporečnik in žrtev Stasijevih prijemov. Od januarja 1992 imajo nekdanji državljani NDR prek opolnomočenca nemške vlade dostop do podatkov, ki so jih o njih zbirali v času nekdanje komunistične države. Arhivi pa so odprti za znanstveno raziskovanje, seveda ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa zakon, predvsem v zvezi z varovanjem osebnih podatkov. Izdajajo tudi svoje publikacije.

V uradu zaposlujejo v glavnem državljane nekdanje NDR, prej pa jih seveda varnostno preverijo, da bi odkrili, ali so bili povezani s Stasijem. Zelo malo so jih zaposlili iz nekdanje Zahodne Nemčije. Niso namreč želeli zbujati vtisa, da je Zahodna Nemčija iz preteklega ideološko-političnega spopada izšla kot zmagovalka. Prevladalo je mnenje, da so se Vzhodni Nemci sami rešili komunizma, zato naj tudi sami obračunavajo s svojo preteklostjo.

Po sedanji nemški zakonodaji si lahko vsak nekdanji vzhodnonemški državljan ogleda svojo policijsko kartoteko oz. dosje iz obdobja komunizma. Pravico ima izvedeti, kdo ga je ovajal, ter si ogledati kartoteko svojega ovaduha, ne more pa si ogledovati kartotek drugih oseb, ki so jih ovajali. Seveda so se v Vzhodni Nemčiji bali izbruha revanšizma in medsebojnih obračunavanj med sosedi in znanci, ki bi bili posledica odprtja tajnih arhivov in bi državljani zvedeli, kdo je koga ovajal. Vendar se to kljub nekaterim zelo kočljivim okoliščinam, ko se je izkazalo, da je npr. mož ovajal ženo in narobe, ni zgodilo. Pri tem je morda dobro izpostaviti primer političarke in civilnodružbene aktivistke Vere Lengsfeld, ki jo je Stasiju ovajal kar mož Knud Wollenberger.

Kar enajst kilometrov dokumentov
Kljub temu danes v Nemčiji na splošno prevladuje zadovoljstvo, ker so odprli arhive nekdanje politične policije. Arhiv centrale Stasija je v mogočni stavbi v (nekdanjem) Vzhodnem Berlinu; tam tudi hranijo arhivske depoje in različne oddelke. V tamkajšnjem arhivu je enajst kilometrov dokumentov, med njimi skoraj dva milijona fotografij, ter 30.000 filmov, video- in avdioposnetkov. Kot zanimivost naj dodamo, da se je poleg tega ohranilo tudi skoraj 40.000 vreč raztrganega arhivskega gradiva. Danes ga sodelavci arhiva ročno sestavljajo, tudi s pomočjo računalnikov. Med drugim je v berlinskem arhivu Stasija tudi prostor, v katerem hranijo centralno kazensko evidenco. Ta obsega več kot 900.000 evidenčnih kartonov kazensko preganjanih posameznikov v nekdanji NDR. Imajo tudi arhiv s kartotekami formalnih in neformalnih sodelavcev Stasija. V njem lahko preberemo zelo zanimive zgodbe in karakteristike tako ovaduhov kot ovajanih. Med zanimivostmi je treba omeniti še nekdanji posebni oddelek za tajno kontrolo pisemskih pošiljk. Njegova posebnost je Stasijev izum: poseben stroj za odpiranje in ponovno zapiranje pisemskih kuvert. Ko je prišla kuverta iz obdelave, ni bilo na njej nobene sledi morebitnega odprtja in branja vsebine, tako da je imel naslovnik občutek, da je še nedotaknjena.

Seveda jim v Nemčiji niti na kraj pameti ne pade, da bi omenjeni arhiv zaprli. Prav tako tam ni prav nič slišati o tem, da bi se pripravljal kakšen referendum na temo arhivov. Zakaj le?! Nemci so preprosto povedali, da sta nacionalni socializem in komunizem nedemokratična politična sistema, ki ju je treba obsoditi. Tudi zaradi razvoja, gospodarskega napredka in blaginje državljanov.

Pri nas lahko vedno znova poslušamo, da je treba že enkrat pustiti preteklost in se obrniti v prihodnost. Drži, toda brez poznavanja preteklosti ni mogoče načrtovati uspešne prihodnosti!

Še primerjava: v nekdanji NDR je bilo uničenega okoli 5 odstotkov arhivskega gradiva, v Sloveniji pa po ocenah več kot 80 odstotkov. Potem pa pri nas slišimo celo najnovejše pozive iz akademske sfere, ko redni profesor za sodobno zgodovino na eni izmed slovenskih fakultet odkrito govori o potrebi po omejevanju dostopa do arhivov iz obdobja nekdanjega komunističnega režima. Narobe svet! Pri tem je seveda vsaka podobnost med slovensko in nemško državo lahko zgolj naključna …

Renato Podbersič ml., Časnik

Sorodno

Zadnji prispevki

Republikanski senator v Kijevu: Ukrajina se mora čim prej pridružiti zvezi Nato

Znani ameriški republikanski senator Lindsey Graham se ta teden...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...