V šolah je igra postala sterilizirana: Ne smeš teči, ne smeš vpiti, ne smeš se prerivati, ne smeš iti na dvorišče, ne smeš se igrati z žogo, ne smeš, ne smeš, ne smeš!

Ivan Šokić (Foto: Demokracija)

Prejšnji teden je v javnosti odmeval predlog ustavne obtožbe zoper premierja Marjana Šarca, povezane z neuresničevanjem razsodbe ustavnega sodišča. Res da je šlo za drobiž v primerjavi z drugimi izdatki, ki si jih je v prvih nekaj mesecih svojega delovanja nakopala Šarčeva vlada, nekaj 300 tisoč evrov, a kaj, ko je jabolko spora zastrupljeno z ideologijo. Trenutna srednje-leva-skrajno-leva Šarčeva koalicija, ki ji pogoje delovanja narekuje nadkoalicijska Levica, ima pač neke svoje predstave o šolanju.

V to predstavo spada ideja, da so zasebne šole zlobne zato, ker so njihovi učenci uspešnejši od tistih v javnih. Dodajmo še, da v Sloveniji vlada mnenje, da je zasebna šola nujno katoliška šola, in hitro lahko vidimo levičarje, ki že samo ob omembi reagirajo podobno kot hudič ob omembi Jezusa Kristusa.

Tipična socialistična mentaliteta namreč ne dopušča odstopanj od povprečja. To je v svojem nastopu potrdil tudi pepček Levice Miha Kordiš, ko je povedal, da je “samo javna šola garant za sekularen kurikulum za vse pod enakimi pogoji”. Končni rezultat take miselnosti so ljudje, enaki v revščini in neznanju. Tipična komunistična mentaliteta ne trpi izjemnosti, ne more sobivati z uspehom. Uspeh posameznika pomeni poraz ideologije, ki gradi na ideji: “Vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah.”

Da ideja, ki jo je Karl Marx predstavil v svoji Kritiki gothskega programa, ni vzdržna, vedo že otroci v vrtcu. A levičarji se ne pustijo motiti. Kakor je govoril že Hegel – če se dejstva ne ujemajo s teorijo, toliko slabše za dejstva. Dodajmo še več kot zvrhano mero indoktrinirane nastrojenosti proti katoliški cerkvi in dobili bomo recept za stanje duha v slovenskem državnem zboru, kjer se poslanci požvižgajo na ustavo. Slovenski parlament bolj kot na hram demokracije spominja na Orwellovo Živalsko farmo, kjer prašiči krulijo, kako so vse živali na farmi enake, samo da so ene bolj enake od drugih.

To pa prejšnji teden ni bila edina tema, povezana s šolo. Če so izvoljene glave modrovale o tem, kaj pomeni biti enak in kaj pomeni biti enakopraven, je na drugi strani ljudstvo organiziralo svojo peticijo, s katero zahteva spremembo šolskega sistema.

Iniciativa je vsekakor hvalevredna, izvedba nekoliko šepa, kar pa so odkrito priznali tudi v društvu Svet staršev, ki je sestavilo Peticijo za spremembo šolskega sistema. Peticija, ki vsebuje 14 točk, je tako vseobsegajoča kot brezglava.

Dejstvo je, da je slovenski šolski sistem potreben dobrega pretresa, vendar mora ta biti sistematičen. Kot pripadnik ene od prvih generacij, ki je izkusila eksperimentiranje z devetletko na lastni koži, lahko rečem, da je stvar katastrofa. Enako lahko potrdim, da so se gimnazije iz izobraževalnih zavodov, kamor so se včasih vpisovali samo najboljši, sprevrgle v mesto, kamor se vpisujejo vsi po vrsti, od najbolj nadarjenih do tistih, ki “pač ne vedo, kam bi se vpisali”. Takoj bom podprl tudi uvedbo sprejemnih izpitov na vse fakultete. A če hočemo rešiti problem fiktivnih vpisov, ni potrebno uvajati sprejemnih izpitov, potrebno je “zgolj” ukiniti študentske servise.

A začnimo od začetka. Prvi razred devetletke se je iz obljubljene male šole spremenil v “pravo” šolo, ob kateri se starši pritožujejo nad količino učbenikov in delovnih zvezkov ter s tem povezano preobremenjenostjo njihovih malčkov. Problem je tudi, da je v šolah igra postala sterilizirana. Ne smeš teči, ne smeš vpiti, ne smeš se prerivati, ne smeš iti na dvorišče, ne smeš se igrati z žogo, ne smeš, ne smeš, ne smeš! Učiteljice so najsrečnejše, če učenci pridno sedijo v šolskih klopeh in sledijo pouku. Igra je VERBOTEN! Nemirnim fantom pa delijo pomirjevala, kot da bi bili bonbončki.

Društvo Svet staršev moti celo tekmovalnost … Zakaj vedno, ko nekoga moti tekmovalnost, želi od drugih, da prilagodijo svoje obnašanje, namesto da bi sam prenehal tekmovati? Otroke že tako preveč ujčkajo, jim delijo nagrade za sodelovanje in jim lažejo, da so vsi enako sposobni. Namesto da bi otroke spodbujali, naj bodo čim boljši, želijo predlagatelji peticije to “grdo lastnost” zatreti v kali. Poleg tega pa smatrajo, da je vzgoja njihovih potomcev najpomembnejša naloga učiteljev. Mogoče sem za časom, a zdelo se mi je, da je vzgoja v domeni staršev, pranje možganov v domeni izobraževalnih ustanov. Dejanskega učenja, vsi vemo, je bore malo.

Ivan Šokić