Vandalizem na različnih ravneh

Datum:

Zadnje čase doživljamo pravi frontalni napad ljubljanskega župana Zorana Jankovića na zdravstvene in kulturne ustanove našega glavnega mesta, ki imajo poleg vsega še vseslovenski pomen. Kaže, da naši zanamci ne bodo več pili vode iz pip, temveč se bodo morali zadovoljiti z ustekleničeno jankovščino, bolni in invalidi ne bodo več deležni rehabilitacije v pretesni stavbi zavoda Soča, dializa otrok bo odpadla z zamenjavo bolnišnice na Ulici stare pravde itd. Zadnja norost pa zadeva izselitev Zgodovinskega arhiva iz središča mesta. Vse to predlaga prav župan, ki bi mu moralo biti zdravje mestnega prebivalstva ter delovanje kulturnih in znanstvenih ustanov prva skrb. Je mar v ozadju tistih 29 milijonov dolga, ki mu ga je država velikodušno odpisala in si jih želi na vsak način z nečim finančno pokriti, kajti zadeva je vendarle nekoliko negotova in se morda le ne bo iztekla čisto po njegovih predvidevanjih? Ne razumem njegovih navdušenih podpornikov, ki vsega tega ne vidijo, ga hvalijo in varujejo pred roko zakona.

Doslej niti v najbolj globokem socializmu ni nikomur padlo v glavo, da bi uničil tako pomembno mestno ustanovo, kakršna je Zgodovinski arhiv. Ne glede na to, ali je bil po osamosvojitvi povzdignjen v ustanovo državnega pomena, je to še vedno arhiv mesta Ljubljane, v katerem je ohranjen večstoletni spomin na dogodke, povezane z mestom in njegovim prebivalstvom. Brez njega ne bomo več vedeli, kdo smo in kaj smo, niti ne bomo poznali stavbne zgodovine mesta.

Gre za še enega od načrtnih pritiskov, ki sodijo v sklop sistematične raznarodovalne politike naših levičarjev, namreč, treba je uničiti vse, kar je slovenskega, in nas potegniti v multikulturno godljo brez lastne identitete, kjer bomo veljali manj kot nič. Prav gotovo v srbski vasici rojenemu županu ni jasno, kaj mestni arhiv sploh je, očitno pa tudi ne njegovim svetnikom. Žalostno je, da ne vedo niti tega, da v njem hranijo tudi potrebne dokumente za urejanje pokojnin, zemljiških zadev in vsega drugega, kar nujno potrebujejo meščani. Velik del obiskovalcev arhiva niso raziskovalci, pač pa čisto navadni ljudje s svojimi vsakodnevnimi vprašanji in problemi.

Na ministrstvu dvignili glave, vlada pa tišči glavo v pesek
Prav zanimiva je pri tem drža kulturnega ministrstva, ki Jankovića podpira in je za selitev arhiva iz svojega proračuna izbrskalo celo nekaj denarja, čeprav dobro ve, da bo vse dragoceno arhivsko gradivo prej ali slej pristalo na cesti, saj ni niti teoretične možnosti, da bi za njegovo hranjenje do prihodnjega poletja kje našli in uredili primerne prostore. Namesto da bi na ministrstvu skušali preprečiti to norost, so dvignili roke, Šarčeva vlada pa tišči glavo v pesek, kot da se je to niti najmanj ne tiče. Nerešeno arhivsko vprašanje se namreč že leta preklada po mizah uradnikov na Maistrovi 10, medtem pa nam nenadomestljivi dokumenti o naši preteklosti gnijejo v neustreznih in prenatrpanih skladiščih po vsej Sloveniji. Tisti, ki o tem odločajo, so gluhi za vsa opozorila uslužbencev. Nihče ne pomni, kdaj smo v Sloveniji sezidali kako novo arhivsko stavbo. Celo temu namenjena vojašnica na Roški cesti je še vedno prazna in propada. Osrednji del Slovenije tako ostaja brez lastnega spomina. Danes se namesto resnega zgodovinopisja na sončni strani Alp bohoti pravljičarstvo. Piše se o izmišljenih dogodkih in pretakajo solze za pokojno balkansko državo. Obračanje resnice in plagiatorstvo brez navajanja virov so pri nas postali nekaj čisto običajnega, za kar gotovo ne potrebujemo zamudnega študija starih dokumentov. S tem se sami izločamo iz kroga civiliziranih evropskih narodov, ki precej bolje skrbijo za svojo kulturno dediščino.

Foto: Mediaspeed, STA

Kaže, da ima Janković zveste posnemovalce tudi v drugih slovenskih mestih. Mariborski župan Saša Arsenović in njegov predhodnik Andrej Fištravec sta se skupaj s svojimi podporniki enako kot Janković pri bežigrajskem stadionu odločila uničiti še eno delo našega mojstra Plečnika. Napoti jim je samostanska stavba na Ljubljanski cesti, v kateri je jezuitska kapela iz leta 1932. Redovniki morajo hišo v najkrajšem času izprazniti in v pol leta neznano kam pospraviti njen inventar. Spomnimo se samo, kako sta premier Marjan Šarec in minister za kulturo Zoran Poznič hvalila in v zvezde kovala našega arhitekta pred tujim občinstvom ob letošnji razstavi Plečnikovega sakralnega posodja v Vatikanu. Doma ravnata seveda popolnoma drugače in se jima ni treba pretvarjati. Sicer pa, kaj naj sploh pričakujemo od ljudi brez osnovne kulture. Zdi se, da je uničevanje Plečnikovih del posebnost naših županov. Pod Viko Potočnik smo izgubili njegovo Lectarijo na Kongresnem trgu. Plečnikova Ljubljana se vse bolj spreminja v balkansko prestolnico.

dr. Damjan Prelovšek

Sorodno

Zadnji prispevki

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Občina Središče ob Dravi zaradi azilnega doma s tožbo proti vladi

Samodržna odločitev vlade, da brez posvetovanja z lokalnimi skupnostmi...

GZS: Jedrska energija nam lahko zagotovi stabilno in zanesljivo oskrbo

"Vesela sem, da je vlada sprejela predlog resolucije o...

Na Teznem našli bombo iz druge svetovne vojne

Pri zemeljskih delih na ulici Ledina v mariborski četrti...