fbpx

Več politične kulture, prosim!

Edvard Kadič (Foto: Polona Avanzo)

Trdno zagovarjam stališče, da v debatah in nasploh v političnem prostoru ne potrebujemo politične korektnosti. Z mnogimi se ne strinjam. Mnoge trditve, še posebej takšne kot npr. “Žička je bila zacvikana” ipd., se mi zdijo seveda smešne in povedo veliko o tistem, ki jih izreče, manj pa o političnih stališčih. Vendar mi niso všeč niti veliko resnejše izjave.

Tak primer je bila izjava aktualne ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar o tehničnih ovirah na meji. Suvereno je trdila, da tehnične ovire dokazano (!) ne zmanjšujejo števila nezakonitih migrantov. Zakaj so potem že davnega leta 1385 gradili kitajski zid? Zakaj Madžari nimajo problema prehajanja nezakonitih migrantov čez državno mejo, mi pa? Madžari seveda imajo ograjo.

Preberite še: Umetnost in šok

Ne strinjam se npr. s promocijo najemnih stanovanj za mlade. Sem pa za promocijo varnega okolja za razvoj gospodarstva in enostavne poti do posojil, da si mladi lahko kupijo in ne najamejo stanovanje. Veliko je tega, s čimer se ne strinjam, in mislim, da je prav tako. Trdim, da če je nekdo trdno prepričan v svoja stališča, jih goreče zagovarja, predvsem pa, če so skladna z zakonodajo, ima po mojem mnenju vso pravico to početi. Tudi če je v svojih stališčih skrajen.

To pomeni, da je v svojih stališčih lahko skrajen, ne pomeni pa, da je s svojimi stališči nekulturen do drugih, ki prav tako nastopajo v političnem prostoru. Temelje politične kulture je v Sloveniji globoko načela levica s svojim vsiljevanjem skrajnih progresivističnih idej in zmerjanjem vseh povprek s fašisti. Vse, kar levici namreč ne ustreza, je fašistično. Kako naj potem desnica odgovarja na to drugače kot z žaljivkami, saj desnica nima enako velike medijske moči, da bi se njene ideje slišale enako močno.

Komunikacija v javnosti je zahtevna reč. Ne mislim samo pravil. Pomembna je slovnična pravilnost, širina besednega zaklada in s tem primerna raba besed, ki odražajo ali ostrino ali milino, ki jo želimo sporočiti, prav tako je pomembno tudi obnašanje, oblačila, frizura, drža telesa, grimase itd. Pred časom smo imeli možnost spremljati oddajo Arena, ki jo je pripravila TV Slovenija, vodil pa Igor Pirkovič. Povabljeni gostje Mojca Pašek Šetinc, Alenka Jeraj, Lenart J. Kučič, Tom Zalaznik in voditelj Igor Pirkovič so nam prikazali, kako komunicirati kulturno in kako ne.

Mojca Pašek Šetinc (Foto: zajem zaslona)

Alenka Jeraj je v oddaji komaj kaj povedala. Saj ne, da ji besede voditelj ne bi dal. Le vljudno je utihnila vsakokrat, ko ji je Mojca Pašek Šetinc skočila v besedo. V besedo pa ji je skočila prav vsakokrat, ko je Alenka Jeraj želela kaj povedati. Nesposobnost dovoliti sogovorcu izreči njegovo misel do konca, je odraz arogance, običajno tudi nizke samozavesti. Samozavestna oseba nima težav s tem, da sogovorec izrazi svoje mnenje. Se namreč ne boji, da bi ji pogovor ušel iz rok. Aroganca pa govori sama po sebi. Gre za ošabno in predrzno vedenje po sistemu, kaj mi pa kdo more.

Gost Tom Zalaznik, zaposlen na RTV Slovenija in aktiven sindikalist, je po drugi strani kaj hitro pokazal, da ima kot dolgoletni vidni sindikalist dovolj kilometrine v javnih debatah in da se ne misli pustiti ustrahovati ali jemati besede, predvsem ne Mojci Pašek Šetinc. Kar hitro ji je povedal, naj mu ne podtika svojih konstruktov. Mislim, da bi voditelj lahko tudi močneje “udaril po mizi”, da bi zagotovil višji standard politične kulture v oddaji.

Politična kultura zame pomeni sposobnost jasnega izražanja idej, tudi njihovo goreče zagovarjanje, hkrati pa dopuščanje tudi drugim, da se izrazijo, lahko tudi na enako goreč način. Prav tako politična kultura pomeni spoštovanje poslovnikov in ustaljenih praks, tudi če z obstoječimi pravili svojih idej ne moremo spraviti v življenje. Spreminjanje zakona o RTV Slovenija po izrednem postopku ni nič drugega kot odraz logike zakona močnejšega in ne utrjevanje demokratičnih standardov.

Za konec naj zato zapišem, da potrebujemo več soočenj in debat, kjer se lahko razgalijo kulturni in nekulturni. Takšen primitivizem, ki ga lahko v javnem diskurzu spremljamo od teh volitev dalje, je tudi posledica dejstva, da volivci poslancev, ki so jih izvolili na oblast, preprosto ne poznajo. Naj torej ljudje vidijo, s kom imajo opravka.

Edvard Kadič