Novinarska gejevska scena se je povezala z gejevsko sceno na politični desnici

Nekaj časa sem že tako ali drugače v politiki ter si domišljam, da nekatere razmere vsaj približno poznam in razumem. Samo domišljam si, kajti sem daleč od tega, da bi bil na tem parketu res dominanten, da bi res lahko suvereno predvideval posamezne dogodke, jih razlagal, kaj šele, da bi imel vpliv na njihov razvoj.

Več časa pa sem preživel v novinarstvu, skorajda toliko let, kot so stari nekateri predstavniki današnjega blond novinarstva. Tu pa bi si kar upal trditi, da dovolj dobro poznam drobovje, kako naš medijski sistem funkcionira. Ko danes kot strankarski piarovec dobim novinarsko vprašanje, mi je vnaprej jasno, kakšen bo prispevek in njegov kontekst. Povsem predvidljivo.

Večina prestopnikov iz SDS prestop obžaluje
Seveda pa najprej k Andreju Čušu in njegovemu prestopu iz SDS. Kot strankarski kolega mi je bil Čuš kar simpatičen. Zdelo se mi je, da bi z močno postavo nekdanjega judoista ter v svojih bolj zadržanih in umirjenih nastopih z jasnimi odtisi štajerskega narečja lahko delal politično kariero in postal dober politik.

Bil je šef strankinega podmladka in postal najmlajši poslanec, kar je izjemno bliskovita politična kariera. Očitno pa ravno ta mladost in hitrost nista bili prednost. Tudi ko prebiram njegove izjave, ki nastajajo na krilih medijske pozornosti, mi je žal, da si tako zapira vrata. Moder politik bi jih pustil vsaj priprta, predvsem pa pogledal v preteklost, da bi si razložil sedanjost in pri sebi predvidel prihodnost.

Izstopi iz SDS se doslej nikomur niso kaj prida obrestovali. Nekaj mojih nekdanjih poslanskih kolegov, ki so prestopili v druge stranke, mi ob snidenjih priznavajo, da je to bila njihova največja politična napaka.

Izbira: prosti strelec ali politični eksot
Ko sem prišel iz novinarstva v parlament, sem si napačno predstavljal, kako mi to daje neko romantično politično svobodo, ki jo zagotavlja celo ustava. Dobro, poslanec je predstavnik ljudstva in le njemu odgovarja, toda tu je stranka in poslanska skupina, znotraj katere se sprejemajo odločitve, krešejo mnenja, pripravljajo amandmaji, predlogi, gradiva za seje, na plenarnih zasedanjih pa mora biti glasovanje več ali manj enotno.

Sicer vlada ne more funkcionirati. Vlada ne more vladati, če zakoni v parlamentu niso prejeti. Opozicija ima tu nekoliko več manevrskega prostora, ker je pač večja odgovornost na koaliciji. Kdor te osnovne maksime ne razume, seveda ne more delovati v politiki. Lahko je prosti strelec, ki bo ustrelil tako daleč, kolikor so ga pripravljeni meriti mediji. Ali kak politični eksot, ki bo krožil po medijih, dokler se mu bodo ljudje režali in dokler se ga ne bodo naveličali.

Čuš je tudi naiven, če misli, da bo delal lastno stranko in da bo uspel postati relevanten politični igralec. Ker nima finančnega in strokovnega zaledja ter strankarske infrastrukture, ne more plesati niti ene politične sezone, kot so to s svojimi strankami počeli Zoran Janković, Gregor Virant, Alenka Bratušek ali Gregor Golobič z Zaresom, in kar čaka tudi Mira Cerarja.

Na koncu bosta na hišni številki pri Čuševih dve marginalni stranki. Naivnost v politiki se drago plača. Tisti, ki ga danes trepljajo po rami, mu jutri pri iskanju kake poslovne priložnosti ne bodo pomagali, nasprotno, zaradi strankarskega odtisa ga bodo onemogočali.

Povezava novinarske gejevske scene z geji na politični desnici
Bil sem še v parlamentu, ko je iz poslanske skupine SDS in kasneje iz stranke izstopil Franc Pukšič. Za sabo je imel več poslanskih in županskih mandatov, toda takega medijskega cirkusa, kot je pri Čušu, takrat ni bilo. Ali kasnejši izstopi Sonje Ramšak, Dimitrija Rupla, Dragutina Mateja. Mediji so sedaj potrebovali Vero Ban in Čuša, da lahko obračunavajo s SDS in marginalizirajo pomembnejše teme.

Naročeno je, da poročajo, kako stranka razpada, kmalu pa bo leto dni, ko je SDS na vseh merjenjih političnega utripa na prvem mestu. Tu se je povezala tudi gejevska scena na novinarski strani z gejevsko sceno politične desnice, ki jih moč SDS boli in jim poraja občutke manjvrednosti, ljubosumja in jeze. Verujejo in častijo različnega boga, toda skupni so si v sovraštvu do SDS. Tu so se našli, le da se ti revčki v politiki ne zavedajo, da so ljubimci z razlogom oziroma ljubimci za določen čas.

Hrupna medijska trobila želijo preglasiti resnico
Ovadba zoper Milana Kučana zaradi njegove vloge pri razorožitvi Teritorialne obrambe je za (post)komunistično omrežje zelo boleča in pozornost je treba usmeriti drugam. Potrebno je preusmeriti pozornost, da bi lahko v miru ukradli zgodovinsko vlogo pravim osamosvojiteljem. Zasluge za osamosvojitev Slovenije si hočejo pripisati tisti, ki so odkrito in prikrito nasprotovali samostojni državi. Sedaj vidijo pravi čas za ponarejanje zgodovine, kjer so od komunistične revolucije dalje pravi mojstri. In tu imajo na voljo uglašena medijska trobila, ki morajo proizvajati tak hrup, da se resnica ne bi slišala.

To Kučanovo politično omrežje ima skupaj z mediji skupni imenovalec: brezmejno sovraštvo do Janeza Janše in SDS. Po svoje pa so vredni našega sočustvovanja, saj mora biti življenje ob tem neprijetnem čustvu nenehne sovražnosti zelo naporno in bi jim bilo treba pomagati s psihoterapevti ali psihiatri. Prek vrste. Brez čakalne dobe.

Miro Petek