Zablode, prevare, hujskaštva: misleci nove levice avtorja Rogerja Scrutona, Ne dajajte denarja ljudem, ki vas sovražijo (v izvirniku Don’t Give Money to People Who Hate You) avtorja Briana Niemeierja in Fahrenheit 451 Raya Bradburyja. Če v letu 2022 preberete vsaj eno knjigo, naj bo to ena od treh naštetih.
Tako Scrutona kot Bradburyja je mogoče brati v slovenščini. Neimeier je po drugi strani daleč od pisatelja, za katerega bi se potegovali veliki založniki, je namreč zgodovinar, teolog, katoličan, pisec znanstvene fantastike in oster kritik dekadence, ki preveva sodobno družbo. Kot tak je persona non grata za levičarje v založništvu in zelo vreden branja.
Roger Scruton je bil eden zadnjih intelektualcev starega kova. V številnih državah, ki so bile za železno zaveso, se angleškega filozofa spominjajo kot neumornega borca proti komunizmu. V času hladne vojne je aktivno podpiral disidente na Češkoslovaškem, v komunistične države tihotapil prepovedano literaturo, organiziral predavanja in omogočil študentom iz komunističnih držav študij teologije na Cambridgeu “na daljavo”. V nasprotju z veliko večino akademikov na Zahodu je bil Scruton vedno zvest resnici, zato ni imel potrpljenja za sicer visoko čislanega zgodovinarja Erica Hobsbawma, ki se je po Scrutonovem mnenju odločil, da propadle komunistične režime v Evropi opere krivde zagrešenih zločinov in grozodejstev.
V Zablodah, prevarah, hujskaštvih se Scruton kritično loti mislecev levice, ki so močno vplivali na razvoj družbe, misli in jezika v drugi polovici 20. stoletja. Gre za svojevrstno nadaljevanje leta 1985 izdane knjige Misleci nove levice (v izvirniku Thinkers of the New Left), ki je pomenila začetek konca Scrutonove akademske kariere. Scruton je bil spoznan za krivega zlih misli in po kratkem postopku je sledil pogrom. Kultura črtanja, o kateri je dandanes vse več govora, ni od včeraj. Zdaj smo samo prišli do točke, kjer je revolucija začela jesti svoje otroke. Scruton pa premore redek dar, da nebuloze, ob katerih mnogi obupajo, predstavi na človeku jasen in razumljiv način ter izpostavi, zakaj točno so nesmiselne, nato pa še pojasni, kako so ti nesmisli vplivali na nadaljnji razvoj idej(e).
Že, že, boste rekli, a kje je tu kaj pragmatičnega? Že v naslovu knjige. Niemeier od desnice zahteva, da se odloči, ali želi dobiti kulturno vojno ali pa bo še naprej finančno podpirala ljudi, ki jih sovražijo. To ne pomeni samo odpovedi naročnine na Netflix ali zatekanja k piratizaciji najnovejših Marvelovih filmov namesto ogleda v kinu. Niemeier razume, da je zabavna industrija droga, brez katere večina preprosto ne more, pa naj gre za filme, glasbo, TV, knjige, stripe ali videoigre. Zahteva, da desnica podpre projekte, ki promovirajo vrednote desnice.
Zadnja od treh knjig, ki jih z veseljem priporočam v branje, v nasprotju s prvima dvema, ni filozofska, temveč znanstvenofantastična. Bradburyjev Fahrenheit 451 lahko brez slabe vesti postavimo ob bok Orwellovemu 1984 in Huxleyjevemu Krasnemu novemu svetu. Gre za distopično zgodbo, ki pripoveduje o pripadniku gasilske brigade v po eni strani skrajno totalitarni, po drugi skrajno hedonistični družbi. Gasilci v prihodnosti ne gasijo več požarov, temveč z ognjem uničujejo knjige s prepovedanih seznamov. Ljudje so prilepljeni za zaslone, osebno druženje pa so nadomestili z digitalno družbo. Kot če bi danes skupina ljudi prek Zooma skupaj gledala neko resničnostno oddajo na televiziji. Knjiga je bila napisana leta 1953.
Ivan Šokić