fbpx

Vrnitev odpisanih

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Vračajo se odpisani. Cerar, Židan, Erjavec so pokazali, kaj zmorejo. Ne prav veliko. To so zaznali tudi volivci in SMC, SD in DeSUS na nedavnih državnozborskih volitvah namenili slabo četrtino glasov. Vse tri vladne stranke skupaj so dobile manjšo podporo volivcev od relativne zmagovalke SDS. V državah z uveljavljeno demokratično kulturo bi poraženci volitev končali v opoziciji, stranki, kot sta SMC in DeSUS, ki sta 3. junija 2018 doživeli svoj volilni Waterloo, pa bi se ponašali z novima predsednikoma. Ne v Sloveniji. Pri nas je stanje duha podobno predrisorgimentovski Italiji, kot ga je opisal Giuseppe Tomasi di Lampedusa v svoji mojstrovini Gepard, kjer se junak Tancredi priduša: “Če želimo ohraniti obstoječe stanje, moramo vse spremeniti.” Naš Tancredi Marjan Šarec je obljubljal vse, nove obraze, nove politike, nov začetek, a dejansko je njegova politična paradigma, še preden je začel vladati, enaka oznaki za avstralsko puščavo – plenty of nothing. Uspeh njegovega političnega podjema je samo garancija za nadaljevanje istega, tiranije statusa quo.

Šarcu je treba priznati, da zna šteti. Šteti ne samo do 46, celo do 55. Na začetku je sicer poskušal oblikovati mostograditeljsko koalicijo, ki bi vključevala pet strank levice in NSi. Slednji je bila namenjena vloga tanke demokratične lazure na debelo rdečo podlago levega peterčka. NSi v takšni koaliciji ne bi igrala vloge jezička na tehtnici, ob neizbežnih konfliktih tako vrednotno kot programsko različnih strank bi takšna vlada vedno lahko računala na rezervne glasove Levice. Hkrati bi “neoliberalna” NSi igrala vlogo grešnega kozla za vse nepriljubljene ukrepe vlade. Načrt je bil prozoren, s pogubnimi posledicami za prihodnost NSi. Ne preseneča, da se njeno vodstvo ni odločilo za kolektivni politični samomor vstopa v Šarčevo vlado. Pravilnost te odločitve se je potrdila hitro, z lahkotnostjo, s katero so LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS sklenili de facto koalicijsko pogodbo z Levico in s 55 glasovi poslancev izvolili Marjana Šarca za predsednika vlade.

Ta lahkotnost nastanka Šarčeve vlade pove vse o stanju slovenske levice. Kljub njeni razdrobljenosti in navidezni raznobarvnosti, ki naj bi segala od roza, rožnate do krvavo rdeče, se je sposobna poenotiti v dveh ključnih točkah. Prva je za politiko normalno stremljenje po oblasti in zajemanju z njo povezanih ekonomskih rent. Druga je obsedenost z Janezom Janšo, tj. storiti vse, da se ta ne vrne na oblast. Vse drugo je opomba pod črto. Državo so komiji pripravljeni spraviti na pot Venezuele, samo da na oblasti ne bo Janeza Janše in bo v naši domovini spet lepo biti mlad. Tisto, kar nas mora skrbeti, je, da ideološki in programski tenor Šarčevi vladi daje stranka Levica. Za stranko, ki odkrito zagovarja suspenz liberalnodemokratske ustavne ureditve, svobode govora, zasebne lastnine in svobodne podjetniške pobude, ne bi smelo biti prostora v državnem zboru, kaj šele v vladni koaliciji.

Žal je stranka Levica samo avantgarda vseh strank, ki idejno črpajo iz dediščine propadlega jugoslovanskega socializma in jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija. Jasno artikulira tisto, česar si “socialdemokrati” in “progresivni liberalci” ne upajo javno izraziti, a je intimno njihova ideologija. Šarec, Cerar, Židan, Bratuškova in Erjavec se zato ne počutijo talci trčenih mesečnikov iz stranke Levica, dejanskih “kingmakerjev” in potencialnih “undertakerjev” nove vlade. Celotni slovenski levici je blizu mesečniška socialna demagogija, utemeljena na t. i. beboekonomiki. Ta ni nič drugega kot reinkarnacija kardeljanstva. Izhaja iz nepriznavanja ekonomskih zakonitosti, iz t. i. Millove zablode, da ključni ekonomski problem nista proizvodnja in menjava, ampak razdelitev in potrošnja. Kako Kardeljeve zamisli delujejo v praksi, smo izkušali v obdobju 1976−1990, ko je SR Slovenija dejansko zdrsnila na raven tretjega sveta. Pot samoupravnega socializma je lahko samo pot v tretji svet. Pot v Caracas.

No, realnost bo Šarca hitro dohitela. Zemlja namreč ni ploščata, Kardelj se je motil, poleg fizikalnih obstajajo tudi ekonomske zakonitosti. Ena ključnih je, da dolgoročno ne moreš potrošiti več, kot ustvariš, in da denar ne raste na drevesih. Ravno fiskalna politika bo nemesis Šarčeve vlade. Težko rešljiva uganka je, kako bo novi vladi uspelo uresničiti koalicijsko pogodbo in hkrati spoštovati v ustavo zapisano fiskalno pravilo. Če jo bo Šarec rešil, bo dolgoživost njegove vlade daljša, kot si nekateri predstavljajo.

Bernard Brščič