Ko na tržnico branjevke pripeljejo novo kislo zelje, in krošnje med stojnicami rumenijo, jesen spomni, da prihaja v deželo hlad. Utrne se misel na kuhano vino, ki pogreje roke in grlo.
Gledam, kako se pri branjevki tam na začetku niza stojnic nabere dolga vrsta. Ja, gospa, pa še malo zeljnice mi dajte, pripovedujejo kulinarično opremljeni kupci. Toda, zakaj je vedno tam takšna vrsta? Postavim se še jaz, čakam, hm, ne hvala, zeljnice pa ne bom, odvrnem na branjevkino ljubeznivo ponudbo. Zelje je dobro, še boljša je repa, najraje od vseh jedi imam joto. Ko se čez štirinajst dni vrnem na tržnico, zagledam spet tisto dolgo vrsto. Ah, raje grem k branjevki z najkrajšo vrsto. Repa in zelje sta bila potem enako dobra. V čem je čar tiste dolge vrste? Morda pa jaz nimam prav dobrega kulinaričnega čuta, tudi to je možno. Spomnim se na iztek poletja in dolge vrste na cestninski postaji pri sosedih, v petih kolonah stojimo. In glej ga, šmenta, tudi tam obstaja ena dolga vrsta in nekaj krajših. Toda od petih avtomobilov bosta šla dva, kako nelogično, v daljšo vrsto, ostali trije pa vsak v svojo. Zakaj tako?
Toda prepričljivost vrste je v sodobnosti pokazala grozne zobe. Poglejte samo, kako so ljudje sledili prepričljivim osebnostim, denimo Mussoliniju, Hitlerju, Leninu, Stalinu, Titu, islamističnim voditeljem ter padli v jamo, imenovano totalitarizem! Kaj pa so ti ljudje imeli v življenju pokazati, da so lahko bili prepričljivi? So morda ustvarili kakšno podjetje, vzgojili dobre in uspešne otroke, so bili odlični učitelji ali zdravniki? Nič od tega. Vsem je skupno, da so bili bleferji, pridaniči in še zlobni povrh. Kdo pa danes še kaj da na Leninove pisarije in smešne Titove govore (v antikvariatu sem jih nekoč kupila, ko sem stoje prebrala nekaj strani). Kadar hočem najti kaj posebno neumnega, preberem kakšen Titov govor. Nikoli nisem razočarana. Kardelj z njegovo blefersko samoupravno zmešnjavo tudi ni dosti boljši. Če pomislim, da imamo na diplomah napisano Univerza Edvarda Kardelja, pa se smeh spremeni v žalost in sram.
Te dni skupina, ki se imenuje ustavna komisija, želi spremeniti ustavo. Poniglavo, pobalinsko in zlobno želi obiti odločbo ustavnega sodišča, ki je odločilo, da je v naši državi obvezno šolanje brezplačno, zato naj tudi starši otrok v zasebnih šolah ne bi plačevali dela učiteljev. Kaj jih tako moti pri teh nekaj sto tisoč evrov letno ob 600 milijonih, ki jih da Slovenija letno za javno osnovno šolstvo? Morda to, da bodo otroke v zasebnih šolah učitelji naučili kritičnega mišljenja? Da se ne bodo brezglavo postavili v najdaljšo vrsto? Da ne bodo brezglavo sledili zlobnim in nesposobnim bleferjem? Da v življenju ne bodo uporniki zgolj v puberteti in študentskih letih in smeli v kaj dvomiti tudi kot odrasli? Da bodo prepoznali in upali jasno povedati resnico o nesposobnih vodjih in politikih? In se odločiti za drugačnost? Moram jih razočarati, te ustavne diverzante. Tudi v javnih šolah rastejo taki šolarji in med učitelji v javnih šolah so tudi taki, ki razmišljajo s svojo glavo.
Nedolgo tega me je zgroženo povprašala učiteljica, če je res razumno in prav, da ravnatelj sledi nasvetu (šolskega??) pravnika in zahteva, da starši podajo soglasje, da se učitelj lahko pogovarja z otrokom o njegovih vzgojnih problemih. Ravnatelj, ki so mu dodobra zmehčali hrbtenico v pravniški kislini, je pozabil, da so isti starši, ki se jih tako boji, in ki tako malo zaupajo, da se bo učitelj dobro pogovoril z otrokom, zaupali temu učitelju, da bo usposobil otroka za življenjsko kariero, ki temelji na znanju in usvojenih kompetencah. Ravnatelj bo dodal še eno vrstico k šolskim pravilom, v katerih bo naveden dokument, Soglasje za pogovor učitelja z otrokom. Vrstica, ki pelje k neumnosti, amputaciji učiteljeve avtoritete in avtonomije, amputaciji zdravega uma, ki edini lahko prepreči, da bi se ne bi ljudje brezumno postavljali v vrste, ki peljejo v pekel.
Da pa nekateri v ustavni komisiji res zaslužijo Kardeljevo diplomo, pa kaže način, kako spreminjajo ustavo. Namreč, dokler bo v ustavi zapisano, da je osnovno šolanje obvezno in hkrati, da imajo straši svobodno izbiro glede izobraževanja otroka, lahko napišejo še sto stavkov, da bo zakon določil višino financiranja programa v zasebni šoli (beri: plačevanja učiteljskega dela) in upajo, da bo to nič odstotkov ali malenkost več, zakon ne bo mogel določiti drugače kot stoodstotno financiranje. Se pravi, kljub vsej telovadbi in željam, da bi kaj spremenili, jim to v izvedbeni ravni ne bo nič pomagalo. Kajti logika je v tem: če je obvezno, mora biti tudi ob svobodni izbiri brezplačno.
Totalitarizem je opredeljen večinoma kot odziv na družbene frustracije. Toda te se ne začnejo drugače kot z vrsto, ki nekritično sledi nesposobnim bleferjem. Če ne bi bilo vsaj nekaj razumnih ljudi z desne in leve v naši družbi, ki jih ne bremenijo davne frustracije njihovih staršev, bi bilo celo za obupati.
Po oblačnem dopoldnevu je skozi redke jesenske krošnje posijalo sonce. Pametni, zdravo razumni učitelji so sonce naše družbe, so porok, da naša družba ne bo zdrsnila v totalitarizem, ki je že nevarno blizu. So v javnih in zasebnih šolah. Najmanj, kar si zaslužijo, je enak in spoštljiv odnos družbe do njih.
Mojca Škrinjar