Napad evropskih levičarjev na civilizacijo tega kontinenta, na civilizacijo, ki je najbolj oblikovala sodobni svet, nima svojega začetka samo v delih Marxa in Engelsa in v revoluciji leta 1968. Preprosto bi lahko rekli, da se “trajnostno obdobje” naše civilizacije izteka. Levičarji in vse njihove podvrste od fanatikov LGTB pa do borcev za pravično podnebje so samo eden od simptomov obolelosti, samo vrh ledene gore.
Enake težnje, podobni simptomi, so vidni recimo v umetnosti. Vse to pa se dogaja samo v prostoru, ki ga je izoblikovala zahodna, krščanska civilizacija v Evropi in obeh Amerikah. Nič podobnega se ne dogaja v islamskem svetu – boj iranskih žensk pač ni napad na islamsko civilizacijo. Ne dogaja se v Indiji ali v budističnih družbah. Na Kitajskem se še vedno ravnajo po nasvetih modrega Konfucija. Samo naša civilizacija nezadržno propada, najhitreje na zahodu Evrope, tam, kjer se je spočela in dosegla svoje vrhove.
Vse deviacije naše civilizacije so deviacije krščanstva, so njegovo zanikanje ali njegovo preseganje, ki sega v absurdnost. Krščanski nauk je bil tisti korektiv primitivnega življenja, ki je omogočil humanizacijo evropske družbe in njeno napredovanje. V grško-rimskem svetu sta sočasno obstajala tako svet filozofije kot tudi svet suženjstva in gladiatorjev. Z nastopom krščanstva je svet lahko postal bolj uravnotežen. Prvim korakom so sledili drugi in evropska civilizacija je stopila na svojo zmagovito pot.
Ne moremo sicer mimo ugotovitve, da je vsaka civilizacija predvsem zatiranje ali vsaj blaženje naših primitivnih instinktov, da je zbir prepovedi in zapovedi. Zato je vsaka civilizacija naporna. Pomembno pa je, da vedno temelji na človekovem bistvu, kar je nevarna hoja po ostrini noža. Z nenehnim stopnjevanjem zahtev lahko te preidejo v svoje nasprotje. Sedaj se dogaja prav to. Primerjajmo to z vlakovno kompozicijo med vožnjo. Čim hitreje vozi, tem močnejše morajo biti zavore. Če zavorni sistem odpove, zdrvi vlak v katastrofo. Tudi ljudje Zahoda se ne znajo ustaviti. Zaslepljeni drvijo naprej v prepad. To dogajanje bi si lahko pogledali na različnih pojavih naše družbe.
Vzemimo za primer feminizem.
Možnost izobraževanja in zaposlovanja žensk je bila vse tja do 20. stoletja majhna. Razvoj je to odpravil, vendar se ni ustavil takrat, ko bi bilo to razumno. Kot vlak brez zavor je drvel dalje v obliki poblaznelega feminizma, ki je vsako žensko, ki ima otroke in ne dela kariere, razglasil za staromodno, neumno in zasužnjeno. (K “osvoboditvi žensk” ad absurdum je pripomogla tudi novela zakona o porodniškem dopustu za moške, ki ga je sprejela slovenska prav tako poblaznela politika). Rezultati so na dlani. Ženske, ki smo jih emancipirali, ne rojevajo več dovolj otrok, da bi se evropski narodi vsaj normalno obnavljali. Sodobni feminizem je pač strel mimo cilja in v kombinaciji z nameravano zamenjavo prebivalstva bo verjetno pripomogel k prevladi islama, kar bo bistveno poslabšalo položaj žensk.
Prav ženske bi morale biti krščanstvu za marsikaj hvaležne. Cerkveni viri iz časov pokristjanjevanja naših prednikov omenjajo grdo navado, da so se verjetno vplivnejši moški svojih žensk, ko so se postarale, neusmiljeno znebili. Biti z žensko vse življenje, se skupaj starati, biti skupaj v dobrem in v slabem, je ideal, za katerega se moramo zahvaliti krščanstvu in tega bi se moral zavedati predvsem “lepši spol”.
Razlike v barvi kože, jezikov in verovanj so prinesle človeštvu veliko zla, ker smo ljudje pač še vedno samo potomci naših kamenodobnih prednikov, vedno pripravljeni na spopad, vendar tega ne moremo odpraviti z nebulozami, da smo si vsi enaki, da ni razlik v spolih, da je spolov več kot dva. Zla ne odpravimo tako, da ga nočemo več videti. Ali da očitno pačimo naravna dejstva. Brezumen je tudi evropski boj proti spremembi podnebja, saj preostali svet pri tem ne sodeluje. Medtem ko mi odpravljamo klasične avtomobile, preostali svet gradi termoelektrarne.
Vrh blaznosti, znak popolne izgube razuma pa je zahteva, da se nehajmo razmnoževati, ker to škodi planetu. Sic transit gloria mundi, bi rekli Latinci.
Borut Korun