Pravzaprav zlahka razumemo jezo Stojana Petriča, ki mu je, kot zdaj kaže, iz rok spolzel posel z gradnjo druge cevi karavanškega predora. Da bi se njegov dobiček meril v desetinah milijonov evrov, se je pokazalo potem, ko so morali ponudniki na pogajanjih z Darsom nižati cene. A čeprav je Kolektor spustil ceno za neverjetnih 17 milijonov evrov, je bil Cengiz Group iz Turčije še vedno cenejši. Ker zdaj grozi, da se globoki državi nekaj podobnega ne pripeti na drugih javnih infrastrukturnih razpisih, je v Delu, časopisu Stojana Petriča, Jože P. Damijan »znanstveno« utemeljeval, zakaj se mora država odpovedati (sicer cenejšim) tujim izvajalcem (še posebej Turkom), in izvršni oblasti tudi razložil, kako naj se jih znebijo. Seveda Damijan ni kdorkoli: človek je v poldrugem desetletju opravil pot od prostotržnega mladoekonomista do zagovornika komandnega gospodarstva in tako postal ljubljenec Foruma 21 ter prvi ekonomist levice. To se mu pozna predvsem na bančnem računu.
Damijan je v svoji gorečnosti posegel po (svojem) najmočnejšem orožju – multiplikativnem učinku. Skoraj ni več teksta, ko ne omeni multiplikatorjev, kar meji že na obsedenost. Povedano drugače. Gre za sveto prepričanje, da evro vladne porabe ustvari več kot evro gospodarske rasti. Še posebej pri državnih infrastrukturnih projektih. Trdi, da je državni multiplikator 2,28. To pomeni, da vsak evro začetne investicije spodbudi gospodarsko rast za 2,28 evra. In če država nameni naročilo tujim izvajalcem, gredo multiplikativni učinki v tujino.
Mit o multiplikativnih učinkih državnih investicij je v 30. letih prejšnjega stoletja sprožil ekonomist John Maynard Keynes, ki ni dokazoval, ampak prerokoval, da bi lahko vladna poraba za javne infrastrukturne projekte povečala zaposlenost in povzročila multiplikativni učinek na gospodarsko rast. To še posebej velja, kadar so realne obrestne mere nizke. A to ni nič drugega kot obljuba o brezplačnem kosilu. Verniki v multiplikatorje pozabljajo na velike oportunitetne stroške, prezrejo, kje vlade dobijo denar in kdo dobi denar. Povečanje gospodarske rasti naj bi po tej logiki prišlo iz zraka.
Vse skupaj je tipična zabloda razbitega stekla, ki je izvrstna domislica ekonomista in politika Federica Bastiata. Opisal jo je v eseju Kar se vidi in kar se ne vidi leta 1850. Gre nekako takole. Sin nekega trgovca po nesreči razbije izložbeno steklo. Trgovec je jezen, saj mora steklarju plačati novo steklo. Priče pa pravijo, kako bi steklarji živeli, če ne bi nihče razbil stekla. Steklar bo zaslužek porabil drugje in denar bo krožil. To lahko pripelje do sklepa, da razbijanje stekel spodbuja kroženje denarja. No, to je tisto, kar se vidi, ne vidi pa se, kako bi sicer trgovec porabil denar, ki ga je moral nameniti za razbito steklo. In s tem esejem je Bastiat uvedel v ekonomijo oportunitetni strošek, ki ga je več kot pol stoletja kasneje utemeljil avstrijski ekonomist Friedrich von Wieser.
To seveda ne pomeni (da me ne bi kdo napačno razumel), da državna in lokalne oblasti ne bi smele vlagati denarja v infrastrukturo (kanalizacija, vodovod, javna razsvetljava, ceste), a pri tem bi morale biti zelo skrbne. Tudi tako, da zagotovijo najcenejšo mogočo izvedbo nekega infrastrukturnega projekta. Vlade ne proizvajajo ničesar, kar bi lahko opredelili kot tržna vrednost. Njihovi prihodki so neodvisni od trga, zato tudi ne dobijo povratne informacije in ne morejo realno oceniti dogajanja na trgu. Še manj imajo njihova vlaganja multiplikativne učinke. To je v delovnem dokumentu Mednarodnega denarnega sklada (IMF) za leto 2014 (nanj se pogosto sklicuje Damijan) ugotovil tudi ekonomist Andrew M. Warner, ki je našel le malo (empiričnih) dokazov, da so infrastrukturni projekti imeli multiplikativen učinek in so prinesli gospodarsko rast.
Država lahko največ stori za domače gospodarstvo tako, da zagotavlja delovanje pravne države in ljudem pušča svobodo. To bi morala biti realnost Slovenije, če želi biti uspešna država. Vudu ekonomija Jožeta P. Damijana je namreč namenjena globoki državi, ugodju elite prvorazrednih, kakršni so Kučan, Petrič, Škrabec. Izključno oni so tisti, ki »čutijo« Damijanove multiplikativne učinke.
Jože Biščak