fbpx

Z več znanja do večje varnosti v prometu

Foto: (Pixabay)

Zadnja leta pred upokojitvijo sem preživel na Agenciji za varnost prometa. Brez kakšnih “šefovih” nalog. Samoiniciativno sem izkoriščal čas, okolje in možnosti za pridobivanje različnih podatkov, statistik, analiz in komentarjev. Veliko podatkov nisem poznal, pa so me marsikateri dodobra presenetili (nekaj primerov):

Katera delovna naloga je za vse policiste brez izjeme najtežja? Obiskati sorodnike v prometni nesreči umrlega in jim to sporočiti prvi. Bil sem presenečen, ko sem ugotovil število smrtnih žrtev v nesrečah s kmetijsko mehanizacijo. Pešec je “na papirju” najbolj ogrožen udeleženec v prometu. Pa veste, da ima pred vsemi drugimi (predvsem vozili z nesluteno elektronsko opremo) eno bistveno prednost – najkrajšo zavorno pot. Ko to izkoristimo, že stojimo mirno. Dejstvo, ki bi se ga morali bolj zavedati in ga uporabljati. Na pokopališčih je prekmalu pokopanih preveč pešcev, ki so imeli prednost … Ugotovitev, ki je dvignila ogromno prahu, ko smo jo zapisali na naši spletni strani – trdim, da so vozniki motornih koles boljši tudi pri vodenju avtomobilov kot tisti, ki sedijo le med štirimi kolesi.

Ne bom več našteval drugih primerov, ker sem danes namenjen posebnemu področju, ki je premalo poudarjeno. Povečanje varnosti s povečanjem znanja. Od vrtcev do tistih, ki so prišli do zadnje “postaje” življenja – upokojencev. Izboljšanje varnosti z zmanjšanjem prometnih nesreč je neposreden vzrok zmanjšanja zdravniške oskrbe, od najnujnejše do rehabilitacijske. Kar velik kos zdravstvenega denarja odrežejo vse vrste nesreč, ne le prometne, ki pa so na tem področju na prvem mestu. Človek, ki mu je nesreča v trenutku postavila življenje na glavo, je bil trenutek pred tem popolnoma zdrav. Zdravstva ni potreboval in obremenjeval. Velika večina ljudi “promet” preživi. Kaj pa bi morali storiti, da bi to doživelo še več ljudi? Da nesreč ne bi bilo?

Znanje in zavedanje!
V razmišljanju, s primerjavami in pogovori sem ugotovil, da je bistvo znanje in zavedanje prometa. Zanimiv podatek mi je bil naslednji – v pogovorih s taksisti sem velikokrat zastavil naslednje vprašanje: “Kdaj ste bili zadnjikrat na pogrebu kolega, ki je umrl v nesreči med opravljanjem svojega dela?” Vedno je nastala tišina, nato pa naštevanje, a praktično pri vsakem primeru dodatek, da je prišla smrt z boleznijo …, praktično nikoli kot posledica mojega vprašanja. To mi je dalo misliti. Zakaj smo torej navadni vozniki žrtve? Sledila je analiza in žalostna, a resnična ugotovitev, da smo “navadni” manj pri stvari. Radio, telefon, “vrtenje glave”, opravek z ostalimi potniki (največkrat z otroki in pretemperamentno ženo) … Tudi tu je potreba po izboljšanju znanja, ki obsega tudi zavedanje, da pomeni držanje volana odgovornost in neposredno povezavo z vsemi vzroki nesreč, ki spremenijo vse.

Več kot petdeset let se po svojih močeh trudim, da bi dobili v Sloveniji pravo dirkališče in še več poligonov, ki so vsi skupaj temelj izboljšanja in pridobivanja potrebnega znanja za povečanje varnosti v prometu. Do sedaj še ni bilo junaka, ne z leve ne z desne, ki bi glede na položaj storil potrebno in prispeval nujno za tistih slabih 5 km asfalta … Sedaj je na potezi … (morda Svoboda) – če bi bila športno društvo, ki to ime nosi …

Pa srečno,

Niko Mihelič