fbpx

Za Putina kandelaber, bunker ali Haag

Kolumnist Davorin Kopše

Pred leti je dopisnik iz Moskve Tit Doberšek napisal, naj se bojimo Rusov. Več kot očitno se jih mnogi še vedno bojijo. Bojijo se jih zaradi njihove brutalnosti in nekompromisnega vsiljevanja njihovega prav. Čas je, da obrnemo mišljenje in se jih nehamo bati. Torej kličem k paroli, ne bojmo se Rusov. Ljudje v Ukrajini ječijo zaradi zločinskih napadov ruske vojske na civilne cilje. Čas, da stopimo skupaj in Putinovi KGB soldateski jasno pogledamo v obraz in mu ukažemo umik iz Ukrajine.

Želja po vplivu je naravna značilnost človeka. Razlika med ljudmi je v tem, da želijo nekateri svoj vpliv vsiljevati, drugi pa to počnejo z argumenti. Razumno je, da argumente v svoj prid sprejmemo, razumna pa je tudi zavrnitev sile in upor nasilju. Demokratični svet sprejema demokratične standarde, kjer se odločitve sprejemajo kolektivno, sodeluje pa lahko vsak. Do tega je prišel skozi dolge procese. Ti procesi so bili žal v Rusiji pomanjkljivi.

Rusija ni bila deležna vseh elementov demokratizacije družbe in uveljavljanja človekovih pravic. Njena pot je vodila od carske Rusije prek boljševistične revolucije do današnjega dne. Ko je ob koncu osemdesetih let padla železna zavesa, so to veliko in naravno bogato, a tragično nesrečno državo prevzeli posamezniki s svojimi osebnimi interesi. Na čelo države se je povzpel pripadnik politične policije KGB (Komite za državno varnost) iz časov Sovjetske zveze.

Na ta način je Rusija in zdaj tudi Ruska federacija preskočila pomemben del procesa do sodobne družbe, ki bi bila naravnana k lastnemu razvoju in enakopravnemu mednarodnemu sodelovanju. Po razpadu Sovjetske zveze v tem delu sveta niso izvedli še enega pomembnega procesa. Gre za očiščenje družbe komunizma. Ker to ni bilo izvedeno, je temelj njihovega delovanja še vedno iskanje zunanjih in notranjih sovražnikov. Vse v korist posameznikov in skupin, ki jim je edini cilj obdržati vpliv.

Na odločitev za napad Rusije sta torej vplivala dva osnovna dejavnika. Totalitarna miselnost, ki vidi povsod sovražnike, in želja po vplivu, ki ga taka miselnost vedno uveljavlja s silo. Putinov deformiran um iz časov komunizma deluje po natančno tem principu. V Ukrajini se mu prikazujejo fašisti in nacisti, ki jih tam ni, zato je angažiral brutalno vojaško silo.

Domišljija o fašizmu in nacizmu v Ukrajini, ki naj bi ogrožala Rusijo, seveda ni vzrok za napad na Ukrajino. To je le povod, ki je nujen za začetek vsake vojne. Spomnimo se atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki ni bil vzrok za 1. svetovno vojno, ampak le povod za v ozadju že sprejeto odločitev o vojni. Politični vzrok za napad Rusije oziroma Ruske federacije na Ukrajino je izključno težnja po širjenju vpliva – oblasti. V ozadju se seveda skriva tudi močan ukrajinski potencial v naravnem bogastvu.

Putinova retorika je enaka retoriki KUL

Ko obravnavamo naraščanje problema zaradi zanemarjanja razgradnje komunističnega vpliva, ne moremo mimo Slovenije. Koalicijo KUL povezuje natančno to. Vsi po vrsti uporabljajo enako retoriko kot Putin in njegovi. Vse, kar je v nasprotju z njihovimi interesi, je fašizem ali nacizem. To je tudi retorika, ki brani komunizem, tretji totalitarizem prejšnjega stoletja. Trditev verificira glasovanje v slovenskem parlamentu, kjer so komunistično razmišljujoči zavrnili resolucijo o obsodbi vseh totalitarizmov.

Slovenija zaradi tega seveda v nobenem primeru ne bo izvedla vojaške agresije na katero od sosed. Ob krepitvi totalitarnega mišljenja pa bi bili izpostavljeni drugim oblikam nevarnosti. Gre za notranje pritiske na demokratične standarde in na kršenja človekovih pravic, kar gledamo v Rusiji. Prav politika, ki izraža Putinu enaka stališča do mnogih vprašanj, je v preteklosti odkrito koketirala z nedemokratično Rusijo. Slovenski levičarji so Putina častili kot vzornika in so hodili v Moskvo po odlikovanja in inštrukcije.

Danes se kljub temu, da so se slovenski rusofili malo potuhnili, kaže njihova nrav v dejstvu, da prejemniki Putinovih odlikovanj teh po vzoru demokratično razmišljujočih nočejo vrniti. Vrnitev odlikovanj seveda ne bi ustavilo vojne, bi pa imelo pomen. Kakorkoli, tudi zadržanost pri obsodbi agresije in »glancanje« odlikovanj simbolno veliko pomeni.

Omahovanje je strahopetno

Leta 2014 je Putin Rusiji na silo priključil Krim. To je bil nekakšen test zahoda. Že takrat je imel načrt podrediti Ukrajino, vendar se je odločil za postopnost. S podpihovanjem nacionalizma je povzročil nemire in vojno v Donetsku in Lugansku. Dogajanje, ki ga je sam povzročil, je uporabil kot povod za vdor v Ukrajino z vojaško silo. Še prej je tema pokrajinama Rusija priznala neodvisnost, kar izpostavlja kot podlago za vojaško posredovanje.

Pa spet ni tako. Če bi bilo tako, ne bi bilo nobenega razloga za napad na celotno sosednjo državo, kjer ji je cilj odstavitev legitimnega državnega vodstva in podreditev Ukrajine v celoti. Pred očmi se nam torej odvija strahotna vojna, kjer agresor ne izbira ciljev. Njegove tarče so stanovanjska naselja, vrtci, šole, bolnišnice … ta zločinski stroj ni dosegel vseh kopenskih ciljev, ima pa veliko premoč v zraku. Kljub dejstvu, da se v Ukrajini bije boj tudi za Evropo in obstoj demokracije, zahodne sile zavračajo zaporo zračnega prostora nad Ukrajino.

Če z empatijo pogledamo strahotno rušilno vojno, žrtve med civilisti in otroki ter reke beguncev, smo lahko v nekem trenutku enako kot na Putina jezni tudi na odzive. Enotne sankcije proti Rusiji so vsekakor učinkovite in dobrodošle. V nekem roku bodo celo zalegle in spravile Putina na kolena, ampak to ni dovolj. Mudi se, Putin mora pasti čim prej. Čakanje je sicer udobno, ampak je tudi strahopetno. Ko agresor rožlja z jedrskim orožjem, je to znak njegove nemoči in zavedanja, da bo vojno izgubil.

Seveda je igra nevarna. Nihče tega ne zanika. Nevarnost jedrske vojne vsekakor obstaja. Vedno je obstajala. Vendar je treba vedeti tudi to, da se je zanjo težko odločiti. Tudi če bi se Putin odločil za to samomorilno dejanje, tudi on vendarle ni edini, ki lahko tako vojno sproži. Od agresivnega samodržca ne moremo pričakovati, da se bo kar sam ustavil. Ko začne ubijati, bo vse bolj ubijal, če ne bo ustavljen. Ustaviti ga je treba s silo.

Podobno kot agresivnega nasilnika, ki se noče umiriti, policija ustavi s silo. Točno zato ima policija za to sredstva in pooblastila. Pravico do obrambe v 51. členu določa ustanovna listina Organizacije združenih narodov. Tako je in tako je prav. Prav pa ni, če cincamo, ko je ukrepanje nujno. Več bi dosegli že z drugačno retoriko. Izjava, da nikakor ne bomo posredovali, ruskega vojaškega stroja vsekakor ne bo ustavila. Če bomo šli po tej poti, je velika verjetnost, da bomo na koncu vseeno morali posredovati.

Nekatere analize torej kažejo, da bo Putin premagan na dolgi rok, druge na kratkega, vsi pa se pretežno strinjamo, da nima nobenih šans. Tudi on z vojno ne bo ničesar pridobil, vsi pa bomo izgubili. Kaj ga torej čaka. Dva diktatorja 20. stoletja sta bridko končala svoji avanturi. Adolf Hitler v nekem bunkerju, Benito Mussolini pa na kandelabru. Tudi za Putina sta ti dve poti odprti, obstaja pa še tretja. Miloševićeva pot vodi v Haag. Cilj akterjev te vojne je uničenje. Kolikšno bo, je odvisno od drugih (nas), ne od njega.

Davorin Kopše