S prazniki v Sloveniji je križ. Praznujemo praznike, ki to sploh niso. Imamo tudi dela proste dneve na dneve, ki niso prazniki. In imamo praznike, ki niso dela prosti dnevi. Če parafraziram bivšega predsednika Slovenije – ki bi, če ne bi izgubil dobljenih predsedniških volitev leta 2012, sedaj mirno zaključeval svoj drugi mandat – lahko dejal, da imamo torej v Sloveniji prvorazredne in drugorazredne praznike.
Prvorazredni prazniki so tisti, ki so tudi dela prosti dnevi, drugorazredni prazniki pa so tisti, ki niso dela prosti dnevi. Dela prosti dnevi, ki pa niso prazniki, bi se po tej logiki lahko imenovali nadrazredni “prazniki”.
Zaradi aktualnosti si oglejmo dva aktualna “praznika”. To sta 2. maj, ko praznujemo praznik dela, in 27. april, dan upora proti okupatorju. Oba dneva sta v Sloveniji državna praznika in tudi dela prosta dneva. Glede na to, da se mednarodni praznik dela praznuje 1. maja, ki je tudi v Sloveniji državni praznik in dela prost dan, mi ni jasno, kaj praznujemo 2. maja. Edina razlaga je, da smo v Sloveniji tako delovni in delo tako cenimo, da moramo mednarodni praznik dela praznovati kar dva dni. Malo čudno, vendar nič novega za Slovenijo.
Slovenci zelo dobro vemo, kdo je bil okupator
27. aprila se je v časih, ko je veljala le ena resnica, praznovalo dan Osvobodilne fronte. Na ta dan “je bila v Vidmarjevi hiši pod Rožnikom ustanovljena Osvobodilna fronta”, so nas naučili v osnovni šoli. Nato so ga, verjetno da bi omilili njegovo revolucionarnost, preoblekli v manj revolucionarno in bolj nevtralno obleko ter ga preimenovali v dan upora proti okupatorju. Zavedajoč se, da Slovenci zaradi 50-letne okupacije nedemokratičnega, totalitarnega in brutalnega komunističnega režima ter pranja možganov že točno vemo, kdo je bil okupator. Točno kdaj in kaj se je v zadnjih aprilskih dneh leta 1941 v resnici zgodilo oziroma se ni zgodilo, kaj se je ustanovilo ali neustanovilo v Vidmarjevi vili (in ne hiši) pod Rožnikom, si lahko hitro razjasnil vsak sam, ki se le malo potrudi ter pobrska tudi med kakšnimi nerežimskimi zgodovinskimi viri in dejstvi. Za jasnejšo sliko je dobro dogajanje v Sloveniji vpeti tudi v evropski in svetovni zgodovinski okvir.
Od praznovanja 27. aprila ima koristi pač preveč ljudi …
Verjamem, da je v interesu privilegirancev prejšnjega sistema, da se mit o Osvobodilni fronti in uporu proti okupatorju na vsak način ohranja pri življenju. Ko pade ta mit, se bo začela podirati tudi vsa ostala hiša iz kart uradne slovenske zgodovine, ki zadeva obdobje med letoma 1941-1991. Zato seveda ni pričakovati, da bi praznik OF oziroma upora proti okupatorju v bližnji prihodnosti ukinili. Nanj je še vedno vezano in povezano preveč ideologije in mitologije ter preveč privilegijev, od njega ima še vedno preveč ljudi koristi. Ukinitev 27. aprila kot praznika ali dela prostega dneva pa ni pričakovati tudi zato, ker v kombinaciji z naslednjima dvema dnevom, prostega dela (s 1. in 2. majem), tvori prvomajski praznični paket dela prostih dni, ki se ga lahko, če je razporeditev dela prostih dni v koledarju ugodna, z izrabo dveh ali treh dneh dopusta, raztegne v devetdnevne prvomajske počitnice.
Ideološki vnuki revolucionarjev in dediči privilegijev se sedaj ne spomnijo ničesar
V teh dneh je za protiutež poročanja režimskih medijev zelo zanimivo brati partizansko literaturo, ki je bila napisana ali izdana v prvih letih po drugi svetovni vojni. Takrat so revolucionarni zmagovalci mislili, da bosta s tem, ko so zločinsko pomorili večino nasprotnikov, njihova zmaga in oblast večni. Zato pri opisovanju vojnih dogodkov niso kaj prida olepševali zadeve in so dogodke opisali dokaj realistično. Prigode iz vojnih dni so bile takrat tudi časovno še tako blizu, da je bil spomin na njih še svež. Vemo, da čas neusmiljeno napada spomin. Zanimivo je, kako se ideološki vnuki revolucionarjev in dediči privilegijev sedaj ne spomnijo ničesar, kar se je dogajalo v slovenskih bankah recimo manj kot petnajst let nazaj.
Tako smo v resnici lahko hvaležni za knjige, kot sta, recimo, Spomini na partizanska leta in Najboljši so padli, ki jo je napisal partizanski komandant in narodni heroj Stane Semič-Daki. V njih so opisana “junaštva”, ki jih je pod njegovim vodstvom počela zloglasna Šercerjeva brigada v Krimskem pogorju in Menešiji. Glede na osebne lastnosti in značaj Ljuba Šercerja dvomim, da če bi bil on komandant brigade, ki so jo po njegovi smrti poimenovali po njem, bi se zgodila takšna “junaštva”, ki so v bistvu njegovo ime onečastila. Seveda pa je velika verjetnost, da bi zato Ljubo Šercer končal na podoben način, kot je primorski Janko Premrl-Vojko.
Gal Kušar