Zaščita levičarskega fake newsa

Miro Petek

Ko sem pred leti nekaj časa spoznaval zahodno novinarstvo na londonskem Guardianu, sem se kar veliko pogovarjal z uglednim urednikom Ianom Mayesom, ki je urejal stike z bralci. Guardianov ombudsman je pisal vsakodnevno kolumno Popravki in pojasnila (Correction in Clarification) in te tekste natisnil tudi v lični knjižici. Navdušen navijač nogometnega kluba Arsenal mi je v bližnjem pubu na Farringdon Road razlagal, da pri mnogih novinarjih ni priljubljen, ker v svojih klepetih z bralci popravlja njihove napake. Popravljal, hkrati se je za njihove napake tudi opravičeval. Na napake v časopisu so nenehno opozarjali bralci ali pa so jih v mediju zaznavali sami, Ian Mayes pa je iz tega delal tudi zanimive zgodbe. Na spletnem portalu Guardiana je ta rubrika s popravki še vedno aktivna.

Slovenski salonski levičarski uredniki in pisci si levi Guardian postavljalo za vzor, glede na njihove potlačene profesionalne standarde pa tam ne bi dobili priložnosti niti v recepciji. Kot vodja službe za stike z javnostmi v Slovenski demokratski stranki sem velikokrat terjal popravek ali predstavitev nasprotnih mnenj na kak objavljeni prispevek v naših dominantnih medijih, vendar vselej zaman. Glavni uredniki so običajno v roku 24 ur sporočali in raztegljivo razlagali, zakaj popravka ne bodo objavili.

Res je, da sem že ob pisanju vedel, da iz tega ne bo nič, vendar sem s pisanjem vztrajal. In res je, da so tudi na drugi strani vedeli, da se nam ne ljubi, da bi vsak popravek izterjali na sodišču, kar zakon sicer omogoča, in so zahtevke po tekočem traku zavračali. Izkušnje z dominantnimi mediji in gnilobo v pravosodju nam niso zbujale upanja na uspeh. Ker novi mediji omogočajo reakcije tudi mimo državnih in tajkunskih medijev, smo besedilo popravka po svoje širili po drugih kanalih, na lastni spletni strani in na družabnih omrežjih. Zato umazano delo dominantnih medijev tudi ni ostalo povsem brez odmeva.

Nova zakonodaja – še več fake newsa!
In sedaj pozor! V popravkih medijskega zakona želijo predlagatelji zahtevo za popravek namesto dosedanjih 24 ur razširiti na tri dni. V osmem odstavku 27. člena Zakona o medijih (Zmed) želijo določiti daljši rok, v katerem mora odgovorni urednik obvestiti prizadeto osebo, ki je zahtevala objavo popravka, kdaj bo objavljen njen popravek oziroma da bo objavo popravka zavrgel. Isti rok na podlagi drugega odstavka 31. člena ZMed velja tudi v primeru zavrnitve objave popravka. Podaljšanje roka na tri dni predlagatelji novele zakona utemeljujejo s tem, da lahko odgovorni urednik sprejme relevantno odločitev samo na podlagi analize oziroma natančne presoje vsebine popravka. Dodajajo še, da se mora v mnogih primerih odgovorni urednik tudi posvetovati s pravnimi zastopniki medijev.

Foto: STA

Če urednik o zahtevi za popravek skupaj z avtorjem in ob posvetovanju z odvetnikom ni sposoben presoditi in odločiti v 24 urah, potem na tem mestu nima kaj iskati. In potemtakem tudi sicer ni sposoben sprejemati relevantnih odločitev, kakšni prispevki bodo objavljeni v mediju.
Medijska srenja takšnemu predlogu zakona seveda gromko ploska, toda ne smemo biti naivni: tridnevni rok je pisan na kožo dominantnih medijev in njihovih urednikov. Za ostale medije, ki niso v funkciji propagande vladajoče leve politične nomenklature, pa v zakonodaji itak predvidevajo preganjanja pod pretvezo sovražnega govora pod taktirko inšpektorja in ob pomoči Gorjupovega društva novinarjev. Dominantni mediji, ki popravkov nočejo objavljati, bodo tako le še pridobili na času, ljudje, ki terjajo to pravico, pa bo bodo še bolj potlačeni. Že doslej so bili mnogi popravki in opravičila – spomnimo se samo primera Dela in njihovega pisanja o kardinalu Rodetu in stranki SDS ter obtožbi o financiranju stranke s Finske – objavljeni po dolgoletni tožbi nekje v zaprašenem kotu medija, povsem na dnu medijske kanalizacije, ne pa na enakovrednem mestu in enake velikosti. V obeh primerih je pri Delu šlo za politično motivirani fake news z namenom popolne diskreditacije in kriminalizacije. Z daljšo časovno distanco pravice do popravka zakonodajalec sporoča medijem svojo popustljivost do uresničevanja tega instituta.

Večina medijev je danes prisotnih na digitalnih platformah, ki omogočajo in terjajo hitrejšo reakcijo na zapisane neresnice, slovenski zakonodajalec pa za zaščito levičarskega fake newsa ta reakcijski čas podaljšuje, namesto krajša. Agresivnost medijev se bo le še stopnjevala, navadni ljudje (ne politiki) bodo postali še manj zaščiteni. Pravica do popravka je ustavna kategorija, toda – pravica zamujena je pravica izgubljena.

Miro Petek