Zdrava kmečka pamet je premagala “strokovne” gospodarje vednosti

Foto: osebni arhiv/STA

Če bi imel možnost uradnega postreferendumskega nagovora “ZA-jevskih” poražencev, bi začel takole: Spoštovani “ZA-jevci”, osnovnih možnosti za sprejem novele ZZZDR niste imeli! Torej če se ne da, “če ni, še vojska ne more vzeti”, smo se nekoč šalili, kadar je šlo za kakšno “misijo nemogoče”.

Za LeGeBiTrovce je bila “misija nemogoče” ljudem množično dopovedati, da otrok ne rabi očeta in matere, pač pa zgolj dve osebi, “A” in “B” oz. “starša 1” in “starša 2”. Referendum in vsa kampanja je pokazala, da včasih še psihostroka – vsaj ta uradni, torej režimski del – “ne šteka” določenih naravnih zakonitosti, ki jih zdrava kmečka pamet razume.

Kvazistrokovnjaki
Za mnoge strokovnjake se je ravno v kampanji izkazalo, da so v resnici kvazistrokovnjaki – torej da v osnovi ne razumejo temeljnih psiholoških oz. propedevtičnih konceptov, ki imajo psihoanalitično poreklo. Razglašajo pa se za “gospodarje vednosti”. Lastijo si spoznanje in zadnje resnice. Lastno subjektivno in ideološko napihnjeno mnenje razglašajo za spoznanje, kar je moralno skrajno pokvarjeno. In v tem ideološkem poslanstvu seveda prednjačijo ženske (in geji).

Ampak v tej konkretni zgodbi ne gre toliko za to, ali posamezni “strokovnjaki” razumejo Freuda in psihoanalizo ali ne. Bolj gre za to – in to je grozljivo – da mnogi deklarirani in javno priznani “strokovnjaki” ne razumejo, kako deluje človekov duševni aparat. V resnici kljub akademski izobrazbi nič “ne štekajo”!

Vsaka stvar je za nekaj dobra
In ker je vsaka stvar za nekaj dobra, si poglejmo, za kaj bi lahko bila dobra (pred)referendumska kampanja in celotno obdobje (od februarja naprej), ki je povezano z novelo ZZZDR. Torej če bi bila ta “vojna” lahko sploh za kaj dobra, je bila dobra za to, ker je med drugim ločila zrno od plevela. Določenim izobraževalnim inštitucijam so zrasla “oslovska ušesa”, iz ust določenih “strokovnjakov” se je slišal “i-a, i-a, i-a” – in ta “i-a” naj odmeva še leta in leta.

Če dekan neke fakultete razglaša, da sta za vzgojo otrok najboljši starševski tandem dve mami in se pri tem sklicuje na “znanstvene raziskave” (seveda lezbične), potem … – potem bi bilo dobro premisliti, ali se študentom na takšno fakulteto/univerzo sploh splača vpisati, na njej študirati. V kampanji se je vehementno razgovorilo kar nekaj profesorjev oz. strokovnjakov (s FF, FSD, FDV), ki so trdili, da se otroci (posvojenci), ki so (z)rasli v istospolnih partnerskih skupnostih, v ničemer ne razlikujejo od otrok, ki (z)rastejo oz. so vzgojeni (“gor spravljeni”) v normalnih družinah.

Razmišljanje mnogih “strokovnjakov” – tudi društva psihologov in društva sociologov – je šlo tudi v smer, da spolna usmerjenost ni in ne sme biti tista, ki bi bila diskriminirajoča pri posvojitvah otrok. Ta dvojni oz. dvakratni zdrs je tako hud, da se bi moralo vsakemu “strokovnjaku” oz. profesorju v resnici odvzeti predavateljsko licenco, torej habilitacijo. Profesor, ki “ne šteka” propedevtičnih temeljev delovanja psihičnega aparata, ne sme (nikoli več) stopiti pred študente in izreči “F” od Freuda in “p” od psihologije oz. psihoanalize.

O bistvu Ojdipovega kompleksa
Da nekdo, ki se ukvarja s psihostroko, ne ve, da je treba pri proučevanju problematike posvajanja otrok v istospolno partnersko skupnost gledati posvojenčevo duševnost oz. mentalno zdravje vsaj eno ali dve desetletji po končani Ojdipovi fazi psihoseksualnega razvoja, je absurd in akademski presedan. Rezultati razpleta oz. razrešitve Ojdipovega kompleksa se v polni meri manifestirajo šele po dvajsetem ali celo tridesetem letu starosti. In tega mnogi slovenski (domnevni) psihostrokovnjaki, ki so agitirali “ZA” novelo ZZZDR, ne vedo!

Grozljivo je tudi, da ne vedo, v čem je bistvo Ojdipovega kompleksa. Spolna usmerjenost namreč res ni ključna pri starševanju, torej očetovanju in materinovanju, pač pa je ključen vhodni spol očeta in matere v starševanje; oče in mati pa sta sta genitalno različna. Inherentni del Ojdipovega kompleksa je namreč tudi kastracijski kompleks. Prav fenomen kastracije je v svojem jedru odvisen od tipa oz. koncepta moških in ženskih genitalij, torej penisa in (koitusno kompatibilne) vagine.

“Anatomija je usoda,” je trdil Freud, vendar pri tem ni bil prav ekspliciten in ni posebej natančno pojasnil, zakaj je temu tako. Namreč: miselna sled oz. miselni odtis, ki ga v otroku zapusti ojdipano-kastracijsko míslenje anatomije genitalij, je ključno za marsikaj – predvsem pa za spolno identiteto, spolno željo in tudi strukturo Nadjaza, torej moralnega razsojanja, ki je kulminirana v obliki tabuja incesta. Tabu incesta pa je eden o stebrnih kamnov človeške civilizacije.

Janek Musek in Boštjan M. Zupančič
V celi predrferendumski zgodbi oz. celi “vojni” okrog novele ZZZDR je grozljivo tudi to, da se je od vrlih psihostrokovnjakov z ljubljanske Filozofske fakultete izpostavil in uradni/režimski stroki zoprstavil le dr. Janek Musek. Njegovo javno in po svoje protestno pismo je bilo namenjeno tudi pravnikom – ker tudi pravniki niso opravili svojega dela – in filozofom, ki bi z analitičnim sklepanjem lahko dodali piko na i oz. zabili zadnji žebelj v krsto “ZA-jevcev”.

Namreč: grozljive izpovedi posvojencev (po celem svetu) že obstajajo. In v eni točki bi lahko kakšen analitični filozof rekel: “Izpovedi posvojencev v istospolne partnerske skupnosti so take – tako pretresljive –, da novela ZZZDR ne more biti sprejeta!” V resnici se je od pravnikov javno korektno, torej zelo nevtralno, izpostavil le evropski sodnik dr. Boštjan M. Zupančič. Ravno on je posredno opozoril, da imamo ljudje v resnici pravico do neenakosti in ločevanja in da je včasih (zakonsko, ustavno) “nedopustno (ravno) nerazlikovanje”.

Pravice ekskluzivne narave
Ko sam trdim, da so določene pravice obeh spolov ekskluzivne narave – kljub znamenitemu 14. členu Ustave (in EKČP) – mi doslej noben pravnik ni javno eksplicitno pritrdil (ker ni upal, ker se je bal posledic v službi/karieri). Npr.: ženskam se ne more in ne sme odvzeti pravica do spolno ločenih WC-jev, za kar se zavzemajo ravno feministke in LeGeBitrovci s pobudo o t. i. unisex WC-jih. In tudi otrokom se ne more in ne sme vzeti pravica do ženske matere in/oz./ali do moškega očeta – ker to pač za seboj potegne vesolje problemov in zagat.

Ampak kakorkoli vse skupaj obračamo: v končni fazi si je na referendumu narod sodbo pisal sam – mimo vseh teh kvazistrokovnjakov in mimo “gospodarjev vednosti” in to z zdravo kmečko pametjo.

Roman Vodeb