fbpx

Zgodil se je Afganistan. Američani so odšli. Kaj zdaj?

dr. Milan Zver (Foto: Polona Avanzo)

Ameriška vojska se je dokončno umaknila iz Afganistana, ker naj bi baje končala svojo misijo. Talibani pravijo, da so se umaknili kot poraženci. Bo kar držalo. A kot pri vsakem pomembnem dogodku se bodo tudi pri tem spopadli za interpretacijo, ki vključuje seveda tudi iskanje krivca.

Prve dni prevrata se je na globalni ravni razplamtela debata, ki je v bistvu zgolj personalizirala krivdo za to, kar se je zgodilo, pa še to le na ravni predsednikov ZDA. Ali je kriv Donald Trump, ki je prvi ugotovil, da je projekt Afganistan predrag (samo ZDA je stal več kot tisoč milijard dolarjev) in neučinkovit (Bin Ladnova glava je bila premajhen izplen). Povrhu vsega je Trump iz zapora izpustil sedanjega voditelja talibanske države mulo Abdula Gani Baradarja. Krivili so tudi predsednika Joeja Bidna, ki se je umika zahodnih sil lotil preveč trivialno in spravil v nevarnost tisoče ljudi. Poleg tega je na svoj način ponižal Cio, ko je poslal direktorja v Kabul, ki je za novo oblast pomagal sestaviti “killing list”, saj jim je izdal, kdo so vsi ti sodelavci, ki naj bi bili uživali “varnost”, zagotovljeno s strani talibanov. Po terorističnih napadih v tej državi še močno žive organizacije Islamska država, ko je bilo v neposredni bližini kabulskega letališča ubitih veliko civilistov in ameriških vojakov,  je Biden napovedal maščevanje in vsaj deloma to obljubo relativno hitro izpolnil.

Zdrava pamet pa išče odgovore, kaj za vraga so počele vse obveščevalne službe, ki niso predvidele tako hitrega vojaškega uspeha talibanov, in drugič, še bolj pomenljivo, kako to, da niso predvidele tako hitrega sesutja oblastnih struktur, ki so jih zlasti Američani vzpostavljali skoraj dve desetletji in pri tem porabili vsoto denarja v višini okoli trideset (!) slovenskih proračunov? Zato ne gre v prvi vrsti za zasluge, ne za krivdo Trumpa ali Bidna. Gre za vprašanje, zakaj je ameriška in posredno zahodna politika doživela fiasko?

Draga šola za celoten zahodni svet
Uradne afganistanske strukture, finančno, strokovno in materialno podprte – seveda tudi z evropskim denarjem – so očitno dobršen del zahodnih “investicij” neposredno ali posredno prekanalizirale k talibanom, ki so v nekajdnevnem osvajalskem pohodu pokazali ustrezne vojaške veščine in vrhunsko opremljenost. Vojaško, seveda. V oči pade dejstvo, da vladna vojska in policija, ki sta šteli 300 tisoč mož, nista uspeli izstreliti niti enega naboja v obrambo prestolnice. Vse dobre prakse, ki so bile uvedene v tem času na civilni ravni, so izginile kot kometi v vesolju. Največ škode lahko pričakujemo v zdravstvenem in šolskem sektorju, da o gospodarstvu sploh ne govorimo. Na oblast so prišli ljudje, ki ne zmorejo zagotoviti niti upravljanja z lastnim osrednjim letališčem (zato prosijo turško vlado, da ga upravlja). Oblast, ki ni kompatibilna niti s sosedi, kaj šele z zahodnimi družbami, nima prihodnosti. Razen v primeru, da “vskoči” kakšna druga islamska država, ali celo Kitajska, in pomaga vzdrževati ta režim.

Foto: epa

Spregled Zahoda v tem projektu je bil pri kulturi. Stanovska socialna struktura, splošno sprejeto šeriatsko pravo, stari načini odločanja itd., zahtevajo poseben pristop k modernizaciji afganistanske družbe. Gre za državo s skupno religijsko podlago, a v etničnem smislu predstavlja pravi mozaik. Zgodovinsko razsrediščenost in decentraliziranost bodo morali upoštevati vsi, ki bodo gradili novo družbo, ne le državo. Nekatere manjšine, npr. tadžiki iz severa, so celo v sporu s talibani, ki jih nikoli niso zmogli vojaško poraziti, zato bo v prihodnosti zanimivo, kako bodo urejali medetnične odnose. Skratka, v Afganistanu ni mogoče izgraditi unitarne države (kot so zgrešeno poskušali zahodnjaki), tam nima smisla graditi britanskega parlamentarizma ali ameriškega tipa demokracije. Tudi sovjetskega komunizma niso sprejemali, kar so dokazali, ko so v osemdesetih letih porazili močno Rdečo armado. Jim je pa potrebno pomagati predvsem v kulturnem smislu. Opazka, da lahko menjaš politični sistem v treh tednih, gospodarski v treh mesecih, kulturni pa v treh generacijah, ne sme vzeti poguma mednarodni skupnosti. Počasi bodo tudi v Afganistanu spoznali, da vsa življenja, ženske in moški, štejejo enako. Da so tudi otroci bitja, ki jih je potrebno spoštovati in izobraževati, da skupnost preživi. Skratka, potreben je drugačen pristop pomoči. Puške niso dovolj. Na tej točki so v zadnjih dveh desetletjih na izpitu padli zahodni strategi. Morda imajo nekateri v sebi še preveč kolonialnih genov.

Afganistan je bila torej draga, a pomembna “šola” ne le za ZDA, ampak za ves zahodni svet.

dr. Milan Zver