fbpx

Vodilni politiki EU in ZDA se v odnosu do Rusije niso nič naučili od Reaganove administracije

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Iz zgodovine bi se morali kaj naučiti. Že stari Rimljani so to vedeli. Znan je njihov izrek “historia magistra vite est”. Če ta misel velja za navadne ljudi, bi morala še toliko bolj veljati za politike in druge predstavnike oblasti. S polnim razumevanjem, da se demokratični svet mora odzvati na rusko agresijo v Ukrajini, da je to bila njegova moralna dolžnost in neposredna posledica principov, na katerih slon demokracija. Ne morem se znebiti vtisa, da je bil ta odziv slabo izpeljan. To velja tako za Združene države kot tudi EU. O odzivu naše sedanje vlade tu ne bi izgubljal besed. Vtis imam, da se iz zgodovine niso nič naučili. Zato bom v  nadaljevanju te kolumne najprej na kratko povzel zgodovino odnosov med demokracijami in totalitarizmom.

Če začnemo ob koncu  2. svetovne vojne vidimo, da popuščanje demokracij zahtevam in ekspanzionizmu komunistov ni dalo pozitivnih rezultatov. Omenim naj samo, da je ameriški predsednik Truman oklical generala Pattona nazaj iz Prage in da so zahodni zavezniki dopustili, da so Tito in jugoslovanski komunisti izigrali sporazum Tito – Šubašić. Železna zavesa  zato padla bistveno zahodneje, kot bi sicer. In to je imelo za mnoge prebivalce Srednje Evrope katastrofalne posledice.

Potem ko je Evropi padla železna zavesa, se je konflikt med demokracijo in komunizmom prenesel na vzhod Azije. Sledili sta korejska in vietnamska vojna. V korejski vojni  (1950–53) so sile demokratičnih držav sicer uspešno odbile s strani komunistične Kitajske podprti napad Severne na Južno Korejo in osvobodile celotno Korejo. Poveljnik sil demokratičnih držav ameriški general Douglas MacArthur je predlagal, da s prodorom proti severu nadaljuje in vkoraka v Kitajsko. Tega mu predsednik Harry S. Truman ni dovolil, a jih je prisilil, da so se umaknili praktično na izhodiščne položaje, to je sedanja demarkacijska črta med Severno in Južno Korejo. Danes je rezultat teh nerazumnih odločitev nuklearno oborožena in napadalna, komunistična Severna Koreja, ki predstavlja resno grožnjo vsem demokratičnim državam v azijsko-pacifiškem prostoru.

Sledila je vietnamska vojna (1955–75). Ta se je začela podobno kot korejska z agresijo komunističnega severa proti jugu, ki pa je bila nekoliko drugačna kot v korejskem primeru. Severni Vietnam je na jugu organiziral in celotno vojno ob asistenci Sovjetske zveze in Kitajske podpiral komunistični Vietkong ter izgnal vse krščanske Vietnamce. Ti so morali v dolgem pohodu na jug utreti tako imenovano Ho Ši Minhovo stezo. Ta brutalni akt brez primere je izzval intervencijo Združenih držav, predsednika John F. Kennedyja, ki je kmalu za tem prerasla v vietnamsko vojno. Ta se je za Združene države in demokratičen svet končala neuspešno zaradi nepoznavanja lokalnih razmer in verskih konfliktov ter premočnih teženj po lokalizaciji vojne.

Vojna proti komunizmu – proti imperiju zla
Ti neuspehi so spodbudili razmislek o bistveno drugačnem pristopu k konfrontaciji s komunističnim blokom. Tako je minilo kar nekaj časa, vendar pa je Reaganova administracija (1981–89) takoj ob svojem nastopu izoblikovala in začela uporabljati nov koncept, ki ga je imenovala vojna proti imperiju zla (War on evil Empire). Ta koncept je podrobno opisal Peter Schweizer[i]. V njegovi knjigi opisana strategija pritiska Reaganove administracije na takratni komunistični blok je temeljila na treh dejavnikih. Kot prvega bi omenil prepoved izvoza visokih tehnologij v vzhodni blok, znan kot Cocom lista. Ta se je v nekoliko milejši obliki izvajala tudi proti takratni Jugoslaviji in nekoliko starejše generacije se zagotovo še spominjajo, kako je bila s tem prizadeta tudi Slovenija. To v svoji knjigi čeprav z drugega zornega kota opisuje takratni direktor Iskra Delte Janez Škrubej[ii]. Drugi dejavnik je bil pospešena uporaba visokih tehnologij v vojaške namene tako imenovana Vojna zvezd (Star Wars). Odziv Sovjetske zveze na to je bil ravno zaradi pomanjkanja visokih tehnologij neuspešen, čeprav je v njega vlagala znaten del svojega BDP. In tretji element je bil občuten padec cen nafte na svetovnih trgih, torej ne enostranski embargo, kot ga uporablja EU proti Rusiji. Da pa so ZDA lahko dosegle ta občuten padec cen nafte, ki je zelo prizadel takratno sovjetsko gospodarstvo, je bil potreben dogovor z OPEC in v prvi vrsti s Saudovo Arabijo. Da se je ta občutni padec cen nafte zgodil, so morale države občutno povečati načrpano količino in jo globalnemu trgu ponuditi po občutno nižji ceni. Ta občuten, 75-odstoten padec cen nafte je sovjetsko gospodarstvo resnično močno prizadel in prispeval k kolapsu Sovjetske zveze in drugih komunističnih sistemov v Vzhodni Evropi. Žal tega uspešnega koncepta boja proti totalitarizmu in za mir v svetu po padcu komunizma v Srednji in Vzhodni Evropi ameriške administracije, ki so sledile Reaganovi, tako administracija Georgea H. W. Busha kot tudi Billa Clintona nista nadaljevali nasproti totalitarnim komunističnim državam v Aziji.

V zgornjem zapisu sem zajel nekaj več kot sedemdeset let konfrontacij med demokratičnimi državami ZDA in EU ter totalitarnim, komunističnim blokom. Na tej osnovi lahko vidimo, katera taktika teh konfrontacij je bila za demokratične države uspešna in katera ne. Vsekakor po uspešnosti izstopa Reaganova administracija s svojo vojno proti imperiju zla. Bistveni element te vojne je bilo tudi znižanje cen energentov. Toda za to je bila potrebna in zagotovljena širša mednarodna podpora predvsem s strani največjih izvoznic energentov.

Zahodni politiki bi se morali učiti od Reagana
Če sedaj ocenim odziv EU in ZDA na rusko agresijo proti Ukrajini, moram ugotoviti, da je bil tak odziv demokratičnih držav z moralno-etičnega stališča upravičen in tudi pričakovan. Pretežno so imeli sprejeti ukrepi načrtovane učinke. Menim, da je izjema samo ukrep zmanjševanja uvoza ruskih energentov. Jasno je, da je tak ukrep Rusijo močno prizadel. Evidentno je tudi, da se vodilni politiki EU in ZDA v tem pogledu niso nič naučili od Reaganove administracije, ki je take ukrepe sprejemala ob širši mednarodni podpori. Osebno pogrešam dogovor EU in ZDA o podpri ukrepom proti Rusiji z vodilnimi proizvajalkami energentov združenimi v OPEC+. Slednje so kot v posmeh prizadevanjem demokratičnega dela sveta sklenile svojo proizvodnjo energentov še znižati. To pa bo že sedaj nemajhne težave predvsem EU še povečalo. Na koncu bi rad poudaril dvoje, ukrepi EU in ZDA proti Rusiji so moralno upravičeni in nujni, vendar ne smejo povzročati več škode tistemu, ki se zavzema za mir in sožitje, kot agresorju. Zato je potrebno dobre prakse preteklih vlad v konkretnem primeru Reaganove administracije posnemati, ne pa jih ignorirati.

Dr. Andrej Umek

[i]Schweizer, Peter, Victory, The Atlantic Monthly Press, New York, 1994.

[ii] Škrubej, Janez, Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo, Založba Pasadena, Ljubljana, 2008.