fbpx

Živeti slovensko, živeti evropsko

(Foto: iStock)

Večkrat slišimo, da Slovenija kot nova država v ozvezdju Evrope nima lastne vizije razvoja na našem kontinentu in svetu sploh. Zdi se, kot da na to boleče pomanjkanje perspektive vpliva predvsem pomanjkanje idej in ljudi, ki bi jih lahko uveljavili v širšem geografskem in zgodovinskem prostoru. Vendar pa je mogoče o tem tudi dvomiti: verjetneje se zdi, da to razvojno zavoro povzročajo okoliščine iz preteklosti, ki se jim Slovenci sami nismo pripravljeni odpovedati.

Vprašanje je: Kako naj živimo po slovensko in hkrati v skladju s sodobno svetovno zgodovino? Ob tem se je treba najprej vprašati: Kaj je Slovenija, kaj je bila in kaj hoče biti? Vse kaže, da so se v stoletjih narodovega življenja izoblikovale nekatere določnice, ki nam dajejo oprijemljivo izhodišče za specifiko Slovencev med drugimi narodi. Doslej je veljalo, da smo predvsem narod kulture; literatura je bila tista narodotvorna sestavina, ki nas je brez samostojne države uvrščala med druge razvite evropske narode. Po osamosvojitvi v začetku 90. let 20. stoletja pa se je pokazalo, da je umetnost za konstitucijo nacije premalo; treba je imeti še druge lastnosti suverenega in uspešnega državnega subjekta, da bo lahko tekmoval z drugimi državami v Evropi in svetu.

Z osamosvojitvijo je literatura izgubila posvečeno vlogo nadomestka v konstituiranju slovenskega naroda na poti k državi. Literatura, umetnost in kultura so postale samoumevne specifikacije razvitega naroda, ki se odlikujejo po svojih lastnih estetskih in miselnih dosežkih; kolikor so estetsko in miselno bogatejše, toliko večji doseg in s tem večjo specifično težo imajo. Slovenija se je začela utemeljevati tudi na nekaterih odmevnih dosežkih pionirjev različnih, predvsem naravoslovnih in tehniških znanosti, kot so bili Jurij Vega, Jožef Stefan ali Herman Potočnik; inštitutska znanost (IJS, Kemični inštitut idr.) je nadaljevala s pomembnimi odkritji na področju matematike, fizike, kemije, biologije, medicine, genetike idr. Sodobna znanost je dala Sloveniji sloves majhne, a prodorne državice, tudi v tujini, kjer danes deluje množica slovenskih znanstvenikov. V zadnjih desetletjih se je uveljavljanju Slovenije v mednarodnem obsegu pridružila še četa športnikov vseh disciplin, tako da – glede na število prebivalcev – poleg Norveške veljamo za državo z največ odličnimi športniki.

Toda uspehi v kulturi, znanosti in športu niso dovolj za uravnotežen in vsestranski razvoj sodobne države. Slovenija mora postati razvita in konkurenčna na vseh področjih delovanja in življenja – tudi v gospodarstvu, družbenih sistemih, politiki. V gospodarstvu nas prej ko ne zavira okostenelost vodstvenih struktur velikih državnih podjetij, ki so nastala še v Jugoslaviji – na dediščino Balkana so še vedno navezana – in se niso znala prilagoditi novim razmeram; vse drugače je s prodornimi zasebnimi podjetji, ki razvijajo visokotehnološke proizvode za ožjo rabo po celotnem svetu. Razvoj družbe, torej gibljivost družbenih podsistemov (sodstva, zdravstva, šolstva idr.), ki temeljijo na demokraciji, pravu, politični neodvisnosti in morali, poteka zelo počasi; glavni zaviralec pri tem je politika, ki nikakor ne more prestopiti risa starih načinov delovanja, ki so z osamosvojitvijo pristali v ropotarnici zgodovine.

Še vedno smo ukleščeni v začarani krog okostenele ideološke preteklosti, ki je dosegla vrh s komunistično revolucijo med NOB in v prvih desetletjih povojnega trdega socializma. Z drugo svetovno vojno je eno družbeno skrajnost Slovencev (skrajni katolicizem, klerikalizem) zamenjala druga, še pogubnejša (agresivni komunizem, titoizem). Asketizem religije je nadomestil brutalizem boljševizma, ki je bil pravzaprav – če to hočemo priznati ali ne – religija v sekularizirani obliki: hotel je odrešiti človeštvo, poslednjega človeka, že na tem svetu. Komunizem se je zavijal v podobo religioznega mesijanstva marksizma kot znanstvene teorije o nujnem razvoju zgodovine. To nam je prineslo diktaturo enoumnega svetovnega nazora, totalitarno državo, ki obvladuje vsa področja človekovega bitja in žitja. Recidivi tega antidemokratičnega, antihumanističnega političnega sistema in vsezajemajoče ideologije se bolj ali manj resno obnavljajo še dandanes. S svojim vrhuncem v času druge svetovne vojne določajo politično ravnanje tudi v 21. stoletju, pri čemer načrtno brišejo vse črne pege povojne zgodovine (bratomorni umori in povojni poboji, Goli otok) ter relativizirajo dejanske zločine režima in ideološke zastranitve doktrine.

Vprašanje vizijonarnega napredka Slovenije se v tej perspektivi zdi dovolj razvidno: utemeljevanje na narodnoosvobodilni vojni je preseženo – izhodišče za prenovo in razvoj sodobne slovenske države je leto njene samostojnosti. Ko bo dokončno zavržena z vzhoda uvožena ideologija znanstvenega socializma, ki določa sodobne različice “ljudske demokracije”, se bojo očistila tla za sproščen in izviren družbeni, politični, gospodarski in kulturni razvoj države, ki pripada razviti Evropi. Pri tem je potrebna tudi podpora medijev, ki se iz ohranjevalcev svinčenih časov morajo preoblikovati v kritike zamočvirjene družbe, opravljati vlogo javnih psov čuvajev in postati projektni načrtovalci moderne Slovenije.

Drago Bajt