fbpx

Življenje in smrt

Teolog in filozof dr. Janez Juhant. (Foto: STA)

Drugi val epidemije nas je še močneje udaril kot prvi in ukrepi za odvrnitev novega koronavirusa spodbujajo razprave o človekovih pravicah. Sodobni razvajeni in kratkomisleni svobodomisleci se niso navajeni ozirati na druge in  bi radi  neomejeno “žurirali”  oziroma se obnašali “po svoje” v smislu “vse je dovoljeno” oziroma “anything goes”. Celo mnenjski vplivneži po svetu in pri nas skušajo razrahljati omejitve oblasti, s tem ko opozarjajo na sorazmernost itd. Celo nekateri pravniki vzbujajo pozornost z ustavnimi vlogami za varovanje človekovih pravic.

Pozabljajo pa, da le s sprejemanjem in z vzdrževanjem ukrepov lahko omejimo možnosti okužb drugih, zmanjšujemo napore zdravstvenega osebja in preprečimo možnosti umiranja svojcev. Dokler nimamo koga v sorodstvu ali prijateljski bližini, lahko kdo zamahne z roko.

Komentator v Frankfurter Allgemeine pa opozarja, da ne gre le za to. Nespoštovanje minira ukrepe oblasti predvsem pa ravnanje vseh, ki le spoštujemo ukrepe, nosimo maske in ohranjamo distanco, zaradi česar se torej “pravičniki” sprašujejo, ali nimajo poslušni državljani svojih pravic; še posebej ker disciplinarno ravnanje zagotavlja pravico do življenja ne le njim, pač pa tudi vsem drugim.

Mnogi šele sedaj spoznavajo bridkost zablod
Nekateri celo širijo “teorijo zarote” češ da vse skupaj ni nič. Nekaj takih je že na lastni koži in za ceno muk, trpljenja in obremenitve zdravstvenih delavcev okusilo pogubnost takega lahkomiselnega vedenja. Zdaj lahko na svojih bridkih izkušnjah oznanjajo pogubnost takih zablod. Na splošno pa se postavlja temeljna ugotovitev nemškega ustavnega sodnika, ki je že pred petdesetimi leti svobodomiselnemu človeštvu postavil ogledalo: Ali družba zagotavlja temelje preživetja? Vsak s svojim ravnanjem gradi mozaik svobodne družbe, v kateri je prostor za preživetje vseh, če tudi sam zagotavlja s svojo svobodo tudi svobodo drugega. Kako naj drugi preživi, če ga s svojim ravnanjem sam ogrožam? Zato se moja svoboda konča tam, kjer z njo ogrožam drugega. Praksa s starostniki v teh zahtevnih razmerah kaže na žalostno protislovje: pogosto svojci, ki najmanj poznajo svoje sorodnike, najbolj vztrajajo, da jih priključijo na aparate in mučijo do smrti, čeprav ni razloga, da bi jim telo razpadalo na obroke.

Foto: epa

V ozadju vsega je torej naš odnos do življenja in smrti. Človekova svoboda se uresničuje na meji med rojstvom in smrtjo. Na to nas opozarjata praznika vseh svetih in dan spomina na rajne. Zavedanje, da smo v Božjih, ne v svojih rokah, nas varuje samovoljnosti in bolj odpira za vživljanje v druge. Deliti življenje z drugimi gradi občestvo (svetih). Danes je to še bolj potrebno, da bi lahko vzajemno premagovali probleme koronavirusne bolezni COVID-19 in vse druge zaplete med nami. Iz upanja, da življenjski križi in preizkušnje niso zadnja beseda našega življenja, raste zavest presežne nebeške skupnosti svetih, ki gredo naproti Bogu. Zavest oziroma vera, da s(m)o v Božjih rokah, olajša sodelovanje med nami.

Kultura smrti na pohodu
Še ena anomalija (odklon) nas pesti. Po eni strani želimo življenje in uživanje podaljšati, stopnjevati in izžeti do neskončnosti, po drugi pa življenje uničujemo v začetkih in skušamo predčasno preprečiti z evtanazijo, ki jo dolgoročno načrtujejo naši sosedje Avstrijci in se širi tudi po svetu. Medicinski etik, ki je leta 2001 sooblikoval nizozemski zakon o evtanaziji, danes opozarja Avstrijce, naj ga ne uzakonijo. Z paliativno oskrbo bi se dalo ljudem znosno in bolj človeško lajšati trpljenje in človeško umirati. Lahko grabimo življenje, a odteka nam skozi prste. Zavedanje, da je človeško življenje v Božjih rokah, nas tudi v teh časih lahko naredi bolj občutljive za trpljenje drugega in lajša njegovo umiranje ter spodbuja k pripravljenosti, da se vsak omeji zato, da bi tudi drugi živel in preživel. To ni le naloga zdravstvenih delavcev ali  odgovornih v politiki, pač pa odgovornost nas vseh, saj je vzajemno delovanje pogoj za bolj človeško družbo ter posledično življenje in umiranje človeka.

Posledice abortusa. (Foto: YouTube)

Ne pozabimo, da so ustvarjalci raja na zemlji najbolj okrutno izključevali in uničevali ljudi. Človeštvo hvala Bogu nima le krutih izkušenj Stalina, Hitlerja, Eichmanna, Mengeleja, Maa, Tita, Mačka in drugih, pač pa tudi Kolbeja, Izidorja Završnika, matere Terezije in drugih med nami, ki so dali in še dajejo življenje za preživetje in dostojno smrt drugih. Krepimo in ohranjamo to upanje posebno v teh dneh in lajšajmo stiske drug drugemu, da bomo tudi sami lahko živeli in umirali v dostojni človeški družbi.

dr. Janez Juhant