Pred časom smo lahko brali prav neverjeten, pa vendar resničen čivk (tvit) zaposlenega na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. Tako nespodobne vsebine na tem socialnem mediju še nismo brali, vsaj v takšnih okoliščinah ne. Avtor tega čivka je namreč oseba, učitelj, javni uslužbenec v javnem sektorju, ki ga plačujemo vsi k davkom zavezani državljani.
Človek bi pričakoval, da bi se omenjena gimnazija opravičila. Najprej zaradi žalitve osebe, ki je bila prizadeta, potem pa še zaradi ugleda gimnazije in vseh drugih, iz davkoplačevalskega denarja plačanih javnih uslužbencev v Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. Toda ne, na javno vprašanje bralca in solastnika sredstev, zaradi katerih gimnazija obstaja, ta dobi odgovor, da so na šoli “poduzeli” vse potrebne ukrepe.
Če bi isto storil profesor na zasebni gimnaziji bi bile drugačne posledice
No, in tu se javna zgodba konča. Javne šole in javni uslužbenci so pripravljeni biti toliko časa javni, dokler jim to ustreza, če pa se zgodi na teh šolah kaj neprijetnega, pa takoj postanejo zelo zasebne. Kaj menite, koliko časa in kateri postopki vse bi se sprožili, ko bi se to zgodilo na kakšni zasebni gimnaziji? Tam bi bili zelo verjetno hitro šolska inšpekcija, delovna inšpekcija, proračunska inšpekcija, varuh človekovih pravic, kljuko bi si podajali uslužbenci ministrstva za izobraževanje, župan bi izrazil odkrito zaskrbljenost, pozivali bi lastnika oziroma ustanovitelja k odpoklicu ravnatelja šole, javnost bi se spraševala, zakaj vendar država prispeva 85 odstotkov sredstev za izvajane programa te šole, svet staršev bi izražal globoko zaskrbljenost, sestajal bi se svet šole, dijaška skupnost, zaposleni bi hodili s sklonjenimi glavami, saj bi bila njihova šola omenjena vsaj dvakrat tedensko v medijih Svet24. A kanal in POP TV bi verjetno z dramatičnimi toni poročala o alarmantnem stanju v našem zasebnem šolstvu, na nacionalki bi voditelj z globokim glasom in zaskrbljeno namrščenimi obrvmi modroval, kam je naša država prišla z obstojem zasebnega šolstva. Predstavniki levih strank bi sklicali protestne seje odborov v državnem zboru in predstavniki še bolj levih strank ter samooklicanih civilnih združenj bi organizirali ulične proteste in pozivali k ukinitvi zasebnega šolstva, pridružili bi se jim sindikalisti z zvočniki in na koncu bi nastala stavka javnih uslužbencev v javnih šolah z legitimno povišico plač učiteljem pa četudi iz prihrankov, ki bi nastali, če bi ukinili državno sofinanciranje zasebnih šol. Sicer bi bil to en cent na 10 let, ampak pravično bi pa bilo. Na koncu bi prisilili še predsednika države, da pove, da je to nesprejemljivo vedenje in ne sodi v slovenski prostor kulture odnosov. Seveda, še ena malenkost sodi k temu scenariju: oblatena osebnost ne bi smel biti vodja največje opozicijske stranke, temveč vidni predstavnik aktualne leve strankarske ali zamrznjene scene.
Šola je takšna, kot je njen ravnatelj
“Poduzemanje” ukrepov seveda sodi v delokrog šole. Zlasti je dobro, če šola izvede ukrepe, ne pa jih “poduzame”, torej sledi zakonski obveznosti, da je uradni jezik v Sloveniji slovenski, kar mora še zlasti upoštevati, ker je zavezana k poučevanju v slovenskem jeziku. Lahko verjamemo, da je to v izraziti pristojnosti šole, da je vse v okviru varovanja osebnih podatkov. Toda, kako pa so varovani osebni podatki in dobro ime prizadetega? Kaj pa so država in zgoraj omenjene institucije naredile za popravo škode prizadetemu? Tudi tega ne vemo davkoplačevalci, čeprav jih plačujemo za to, a ne?
Šola je takšna, kot je njen ravnatelj. Če je strokoven, predan, zahteven in pravičen, bo takšna tudi večina učiteljev, drugačna manjšina pa se bo z leti skrčila do najmanjše možne mere ali izginila. Če je ravnatelj nesposoben, nestrokoven in len, bodo sčasoma še tisti učitelji, ki so bili odlični, postali apatični in iskali možnosti zaposlitve drugje, ravnatelj pa bo nastavil na njihova mesta ljudi po svoji podobi.
Zaposleni najbolj zastopani prav v šolstvu
Nekoč mi je znanka, sicer odlična učiteljica, pripovedovala, kako je postala ravnateljica. Znajdem se v razredu, toda pred komisijo, kjer moram zagovarjati program, pa ne prav dobro, nisem vajena tega, mi je rekla. Toda kljub ne najboljši predstavitvi jo je svet šole imenoval za ravnateljico. Čez nekaj let je vprašala neko zaposleno, kako je prišlo do tega, da so jo imenovali kljub njenemu samokritičnemu vtisu. Zaposlena ji je odgovorila, da so bili učitelji v svetu šole mnenja, da je taka “brezveznica”, da bodo lahko v miru naprej delali, tako kot hočejo, četudi slabo.
Prav nič presenetljivo ni zgornje ravnanje pri sestavi sveta šole in pristojnostih, ki jih ima ta sedaj. Pet zaposlenih, običajno učiteljev, tvori trden blok proti tem predstavnikom staršev in trem predstavnikom občine, ki jih je moč prav hitro razcepiti in dobiti večino šestih glasov. Nikjer v javnem sektorju v javnih zavodih nimajo zaposleni take močne zastopanosti kot v šolstvu. In s to sestavo je zagotovo nekaj hudo narobe. Roko na srce, bi verjeli, da si zaposleni večinoma želijo trdnega, zahtevnega in deloholičnega vodilnega?
Za zasebnika je kakovost na prvem mestu
Ne trdim, da v javnem sektorju zagotavlja drugačna sestava sveta, da bo direktor tega zavoda odličen. Marsikaj je odvisno tudi od ustanovitelja. Na direktorskih mestih boste ob skrbnem pregledu našli tudi ljudi, ki bi jih tam ob njihovih izkazanih sposobnostih še najmanj pričakovali. Takšnega pojava v zasebnih šolah seveda in v zasebnem (ne tranzicijskem!) gospodarstvu ne boste našli. Ti morajo izvajati storitve takšne kakovosti, ki jih uporabniki želijo, sicer propadejo, zato poskrbijo, da so na čelu njihovih ustanov in podjetij sposobni ljudje.
Davkoplačevalski denar pa je lahek plen, dokler ljudje ne bodo spoznali, da zaradi zapravljanja le tega živijo slabše, sebi in svojim otrokom lahko manj privoščijo in ne bodo na odgovornost poklicali zakonodajalca, ki bi moral zagotoviti odlično storitev za ta denar. Pa ne gre zgolj za denar, gre tudi za moralni propad družbe, ki vzdržuje tak javni sektor, ki ga tvorijo med drugim ljudje, kot je brezmejno nesramen omenjeni čivkač. Nekaj pač lahko povemo med prijatelji, nekaj mrmramo sami zase, tisto, kar povemo v javnosti, pa ima drugačno težo in odgovornost.
In če Gimnazija Franceta Prešerna v Kranju meni, da je “poduzela” vse potrebne ukrepe, je nedvomno obsojena na scenarij apatije in bega možganov ali pa na scenarij svojega vzornika, čivkača. Potem naj se tisti zaspanci, ki ne bodo pravočasno pobegnili s te šole ne čudijo, če bodo počasi Kranjčani naredili ograjo okrog šole, da se zavarujejo pred nepridipravi, ki jih bodo tam gojili.
In če dodam še etično varovalko – če kjerkoli obstaja zapisano javno opravičilo Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju, ki ne vsebuje zgolj “poduzemanja ukrepov”, ampak iskreno opravičilo prizadetemu in nam, davkoplačevalcem, za tratenje denarja, se bom jaz seveda opravičila. V slovenščini.
Mojca Škrinjar