V časih, ki jih nekateri danes tako častijo, smo preživljali dopust v sindikalnih prikolicah, deset dni, lepo prosim, da so se vsi delavci zvrstili, kuhali kosila v prikladnem “predšotoru“, pojedli tu in tam kakšen sladoled v obmorskem mestecu in zavidali nemškim turistom, ki so vsak dan pili pivo na terasi restavracije. Menda so bili v kampu precej dlje od nas s prikolicami, ki so jih privlekli s seboj od daleč.
Tisto, kar jih je delalo še bolj drugačne in zbujalo v nas nelagodje, so bili njihovi avtomobili, veliki, močni mercedesi, beemveji, poltovornjaki z velikimi napisi firm. Pravzaprav so bili to njihovi službeni avtomobili, ki so jih izkoristili tudi za zasebne namene.
Takrat je bilo v Jugi v modi pisarniško delo
No, to so si lahko privoščili, saj so bili lastniki podjetij, katerim so pripadala ta vozila. Bili so uspešni obrtniki, sproščeni, veseli pa tudi vljudni. Prav nič jih ni bilo sram tistih napisov z naslovi avtomehaničnih delavnic, oglasi o vodovodnih popravilih in podobno. Mali podjetniki, ki so zgradili današnjega gospodarskega velikana, Nemčijo.
Nemcem so se nato pridružili tudi naši zdomci, ki so potem na terasi razlagali, kako poteka proces varjenja v njihovi tovarni, da so napredovali v oddelkovodje, in vsi skupaj so bili zelo ponosni na hiše, ki so jih zgradili v domovini, z željo, da se nekoč vrnejo domov. Mi pa smo po vogalih kupovali na črnem trgu devize za cement, da smo ob popoldnevih in sobotah stali ob mešalcih in mukoma zidali, dozidavali nikoli končane hiše.
Bili smo prepričani, da bomo druga Švica
Medtem smo se osamosvojili in bili prepričani, da bo vse drugače, da bomo druga Švica, ampak kmalu se je izkazalo, da so nas žejne prepeljali čez vodo. Vsi so se pobesnelo vpisovali v gimnazije in na koncu je propadel še vajeniški sistem zaradi butastih direktorjev tovarn, ki jih niso zgradili s svojim denarjem in svojimi žulji, in ti niso vedeli, da so ljudje in njihovo znanje, ustvarjalnost in pripadnost bistvo uspeha. Zato si niso znali vzgojiti svojega podmladka in zagotoviti trdne prihodnosti podjetij.
Medtem pa so pri nas zaničevano vajeništvo v Nemčiji razvili do neslutenih možnosti, omogočili vključitev vanj tudi odraslim osebam in povezali sistem v celoto vseživljenjskega učenja ter naredili popolno revolucijo v izobraževanju. Vajeništvo tako izgublja pomen, kot ga je imelo v preteklosti, in dobiva značaj razvoja posameznika na delovnem mestu, razvoja v samem podjetju ter vseživljenjskega učenja zaposlenih.
Značilna je visoka motiviranost učečih
Bistvo tega je učenje in celo študij na delovnem mestu na vseh stopnjah izobraževanja, celo ponekod do visokošolskega, kjer se ljudje učijo v samem delovnem procesu. Podobno kot pri nas mladi raziskovalci. Značilna je visoka motiviranost učečih, izpostavljenost izzivom in razvoju.
Pri nas pa neka stranka (denimo SDS) vloži zakon o vajeništvu v parlamentarno proceduro. Zakon sledi načelu, da je vajeništvo učenje z delom, in omogoča vključevanje v vajeniški sistem različnim skupinam – tistim, ki so končali osnovno, srednjo ali visoko šolo.
Zakon je vložen enkrat, dvakrat, trikrat v proceduro in vselej dobi stotine razlogov, zakaj ni v redu in ni primeren za obravnavo. Nato se zbudi še vladna stran in vloži svoj zakon, hladna prha pa jo čaka od delodajalcev, ki menijo, da zakon ni primeren za življenje.
Dan za dnem nam perejo možgane
Nelagodje, ki smo ga nekoč do nemških obrtnikov čutili Slovenci, se je poleglo. Namesto tega tisti, ki smo vmes prišli k pameti, lahko čutimo samo sram in obup, da jih najbrž nikoli ne bomo mogli doseči. So krive vlade, socialistični udbaški direktorji in novodobni tajkuni, ki jih ne briga nič drugega kot to, kako izmolsti denar in zbrcati ljudi na cesto, ali smo krivi sami, ker pristajamo, da nam dan za dnem perejo možgane in nas prepričujejo, kako nimamo prav? Tako, lepo, subtilno, kot takrat, ko so nas prepričevali, da so naše mizerne plače boljše od nagravžnih visokih kapitalističnih nemških plač, zraven pa upali, da bodo Nemci vendar prinesli še kaj deviz in popili še več piva na terasi.
Zato se ni čuditi mladini, ki zamahne z roko, adijo, domovina, in gre s trebuhom za kruhom, ostale pa čaka toplo pivo pred domačimi televizorji, da laže, zaviti v domače halje, prenesejo misel, da je šlo življenje mimo in da so se poceni prodali popolnoma brezvestnim roparjem.
Mojca Škrinjar