Na deževno soboto misli begajo od branja, ki v lepoti in trpljenju išče smisel življenja, v poskus razumeti svet, kakršen je, in razmislek, ali je lahko boljši. In kje so roke, ki lahko zamesijo boljši kruh. Znova in znova se vračam k duši razvoja, znanju in ustvarjalnosti. Misli kapljajo kot dež na rob okenske police, kamor jih prinaša veter.
Z mnogimi somišljeniki sem mnenja, da sta vir človekove svobode ter suverenosti njegova ustvarjalnost in znanje. Vse znanje se začne v družini in nato izoblikuje v šoli. Viri znanja in izkušenj so učitelj, družina, učbenik, knjige, dnevne novice, medsebojna razmerja. Izobraževalni sistem mora privilegij znanja zagotavljati vsem ljudem na vseh ravneh, od otroka do študenta in odraslega, mora nuditi enake priložnosti vsem, vsakemu na svoji ravni.
Odgovornost je miselni in čustveni koncept, ki temelji na ocenjevanju vsake situacije. Je ideja vredna tveganja, je dovolj znanja, vztrajnosti, energije in poguma za njeno uresničitev? Jo bodo vsi razumeli in sprejeli, bo potem zagotovo bolje za vse? Če se v šoli učimo za življenje, mora biti razvoj kritičnega in odgovornega mišljenja del učnega procesa. Zato socializmu, kjer se prelaga odgovornost posameznika na neznano družbo, ni mesta v izobraževanju, razen kot primeru samouničevalnega početja.
Naučiti se moramo izpolnjevati svoje talente v danem trenutku in okoliščinah. Zato se moramo naučiti ideje in znanje udejaniti, to pa pomeni podjetnost, ki se je je potrebno naučiti že v šoli. Pa ne onih birokratskih opravil, kot je učenje o poslovanju, temveč poslovanja samega. Imeti idejo in jo izpeljati, pri tem pa se nekaj naučiti, zlasti odgovornosti.
Na odrasli ravni pomeni to povezovanje znanja in znanosti z gospodarstvom. Zato dobre šole, osnovne, srednje in visoke, ter odlična znanost pomenijo tudi dobro gospodarstvo, iz tega pa izvira materialna blaginja.
Zelo pomembno je tudi zavedanje o telesnem razvoju, o hvaležnosti, da imamo telo, ki nam omogoča doseči vse intelektualne in duhovne cilje. Zato moramo skrbeti zanj s primerno športno rekreacijo, zdravo hrano. Športne dejavnosti krepijo tudi duha, človekovo vztrajnost in tovarištvo v skupnih naporih ter veselje v dosežkih, ko roka kar sama seže po slovenski zastavi in jo ponosno zavihti. Zato mora izobraževalni sistem ponuditi tudi skrb za telo in duha, vsak dan.
V zavedanju, da je družina izjemno pomembna za človekov intelektualni, duhovni in telesni razvoj, je potrebno krepiti družino. Izobraževalni sistem ji lahko pomaga tako, da naredi dostopno in kakovostno predšolsko varstvo otrok, stopi iz okvirov ter se čim bolj približa potrebam družine. Zato mora izobraževalni sistem ponuditi tudi neklasične oblike predšolske vzgoje, tudi v prostorih delodajalcev, in s tem olajšati delo mladim zaposlenim z družinami.
Le tako bo slovenska šola sodobna, sledila bo izzivom časa in uporabljala pri poučevanju in vodenju sodobne načine, ki jih nudi digitalizacija, a bo hkrati razvijala kritičnost in smotrno uporabo sodobnih orodij, zlasti glede varnosti in človekovega dostojanstva. Mladostnik, ki bo izšel iz takega slovenskega izobraževalnega sistema, bo vrhunsko opremljen z informacijskim znanjem, a tudi kritičen do tako dostopnih vsebin in bo znal ločevati potrebno od nepotrebnega, koristno in dostojno od plehkega.
Ne le zato, ker sem, priznam (s ponosom), članica SDS in predsednica Odbora za izobraževanje, znanost in šport pri Strokovnem svetu Slovenske demokratske stranke, temveč zato, ker sem si izbrala poklic učiteljice in ker mislim, da mora človek narediti v tem življenju za dobrobit sočloveka, sebe in narave največ, kar zmore, menim, da je program SDS za izobraževanje in znanost najboljša razvojna možnost za Slovenijo. Šport sodi zraven, k telesni in duhovni rasti posameznika.
Danes, na deževno soboto so dovoljene sanje. Jutri bo nov dan. Dan, ko bomo te sanje uresničili in vrnili Sloveniji srečo in dostojanstvo.
Mojca Škrinjar