fbpx

Znanje je moč – Svojo domovino hočemo nazaj, zato zahtevajmo več!

Mojca Škrinjar.

Na tržnici že dobite češnje. Jaz raje počakam na našo češnjo. Nova je, toda iste sorte kot stara in rodi tam nekje v juniju. Ko je živel še stari oče, ki je  staro posadil, jo je obiral na koncu junija. Vrt, bolj kot ne, sameva, glavice odcvetelih vrtnic me očitajoče gledajo, ko se zvečer vračam, utrujena po dnevu kampanje. Oprostite mi, jim rečem, tako pomembno je, da delam. Hodim po tej naši Sloveniji, po Ljubljani, srečujem prijazne ljudi, te dni so vsi na vrtovih popoldne, pričnem pogovor z njimi, prijazno se odzovejo. Tu in tam se najde kdo, ki pravi, ne, nočem vas zaradi vašega šefa, zamenjajte ga, pa vas bomo volili. Čez teden se refren spremeni in najdejo drug aksiom – saj boste zmagali, ampak ne boste sestavili vlade. Pomirim jih – še vedno smo jo. Razveseli me obrtnik, ki pravi, veste, jaz sem levo usmerjen, toda tega, kar se dogaja zdaj, ne morem prebaviti. Kar vas bom volil. S sosednjega balkona nekdo zopet zakriči – ne razločim besed, ogledam si vsiljivca. Naslednji dan se pojavi znova, s kolesom se pripelje za mano, se vtakne v  pogovor, ki ga imam s prijaznim gospodom, ta se zapre kot polž in prestrašeno zbeži v hišo.

Aha, vsaka ulica ima svojega udbovca. Je potem še čudno, da nastajajo milijardne bančne luknje – poleg jaht in razkošnih obmorskih vikendov forumašev in njihovih pristašev je potrebno vzdrževati še stotine udbovcev, ki ne le vohunijo za nami, temveč tudi ustrahujejo ljudi. Drugi nam grozijo s spletno policijo, zdaj, ko smo našli prostor za pogovor, ki ni ustrahovan, lažniv in cenzuriran. To se mora končati! Mi smo mislili, da smo dosegli z nastankom nove države svobodo izpod totalitarističnega sistema, in če je (očitno) nismo, jo zahtevamo zdaj! Do kdaj bomo vztrajali s to zahtevo? Dokler bo treba! Zahtevajmo več! Svobodo mišljenja in izražanja!

Pogovorim se z mladima zdravnikoma. Odhajata v tujino. Zadosti jima je težaškega dela za relativno majhno plačo. Pogovorim se z mladim parom, računalničarjema. Odhajata v tujino. Tu ne vidita perspektive. Škoda njunega znanja, škoda denarja, vloženega v njiju, škoda za vse nas, ker odhajajo vrhunski. To se mora nehati! Namesto kraj in korupcije, namesto preplačanih in zgrešenih investicij, investirajmo raje v mlade in delovna mesta zanje. Zahtevajmo več! Pravico do dela, primernega sposobnostim, spoštovanje znanja in dela!

Župan Janković, kako si dovolite posiljevati otroke s kulturo istospolnosti?!
Pogovorim se z učiteljico, ki mi potarna – ne morem več! Vedno nove in nove zahteve, več in več birokracije, kaj če mi ne uspe obdelati kašne snovi, da bi dosegla cilj in standard, kaj če bo anonimna prijava, kaj naj naredim? Strah vsepovsod. Starši, ki bi hoteli kar sami voditi pouk, ravnatelj, ki se skrije pred starši – vplivni so, se zruši in malodane zjoka. Starši, ki morajo odločati o tem, kakšna bo cena delovnih zvezkov, pravijo, saj nismo usposobljeni za to! Apatično dvignejo roko v predstavi, ki se ji reče izbira delovnih zvezkov. Otroci v Prekmurju in Zasavju dosegajo na nacionalnih preizkusih znanja slabše rezultate kot tisti v Ljubljani – kako je to mogoče? Za povrh pa vsi skupaj sovražijo šolo, natančneje, nekatere predmete. Dijaki, ki se vpišejo in ne končajo srednje šole, ker so se napačno odločili, nihče ni prav prepoznal njihovih talentov, so zagrenjeni. Študenti, za katere profesor nima časa, utihnejo in se vdajo v usodo. Se bodo pač napiflali. To se mora nehati! Zahtevajmo več! Zahtevajmo, da se nas obravnava odgovorno in strokovno, kot ljudi, ne kot dosežke ali objekte!

Nalepka na vratih glavnega vhoda v šolo. (Foto: N. K.).

Srečam mlado vzgojiteljico: pravi, srečna sem, delam v enem redkih vrtcev v Ljubljani, ki nima LGBT-certifikata. Prosim vas, ravnateljice vrtcev in župan, kako si drznete posiljevati otroke s kulturo istospolnosti kot prevladujočo kulturo! To se mora nehati! Zahtevajmo svobodo in mir  za svoje otroke!

Samo v neredu izginjajo milijarde iz bank
Na cesti mi grozi mladec – umaknite avto z vašimi fotografijami! Ubogi clio, a BMW pa lahko stoji? Pa tisti od druge pravoverne, leve stranke? Pride drugi in v srbohrvaščini reče, potrgaj te slike! Halo, a je moj ali tvoj avto? Pridejo policisti, dajo možu, ki vozi avto, opraviti alkoholni preizkus, odidejo z dolgim nosom, ker je rezultat 0,0, sicer nič ne naredijo, kajti ne opazijo nobenega prekrška. Ker pripadam stranki, ki hoče pravičnost, red in blagostanje, sem moteč element. Samo v neredu izginjajo milijarde iz bank in zdravstvenega sistema v neznane vode, mi pa pokrivamo dolgove. To se mora nehati! Zahtevamo pravno državo in odgovornost!

Ob odhodu iz trgovine mi pogled na dve ženski postavi, povsem odeti v črno, ne vidi se niti obraza, vzame sapo! Sredi Ljubljane, v hipermarketu! Zahtevajmo več! Hočemo svojo domovino nazaj! Ne izropane puščave, kjer bomo hirali ob ubogih penzijah, čakali škrbasti na milost zavarovalnice, umirali prezgodaj, se počutili ogrožene in se tresli ob pogledu na lokalnega udbovca ali črno soho, ki skriva v gubah blaga bogve kaj. Zahtevajmo več! Tokrat lahko dobimo vse, kar želimo – pojdimo na volitve in izberimo tistega, ki nam bo vrnil domovino in čast ter dal priložnost za normalno življenje!

Mojca  Škrinjar