Zjutraj sem na poti v službo že na pol z mislimi tam. Kar je dobro, saj se duševno pripravim na izzive, pa tudi slabo, ker sem manj pozorna na promet in okolico. Zdi se mi samoumevno, da ob cestah ne ležijo odvrženi cigaretni ogorki, ostanki hrane, papirni ovitki in druge smeti. Potem se spomnim, da je nekdo že šel pred menoj in mi pripravil čisto pot.
Nekdaj je bilo v Ljubljani drugače. Ob vseh mogočih urah si videl ljudi, ki so pometali ceste. Meni, kot otroku, pa je najbolj padla v oči ženica z grbo. Pred glavno pošto je za seboj vlekla kanto in dve metli, grobo in bolj fino. Vedno sem se spraševala, zakaj pometa tako počasi. Danes nevidni pometači s stroji pometajo ceste brez bojazni, da se jim bo cestni prah zalezel v obleko in telo. Grbava ženica je zbujala pomilovanje, bila je iznakažena, opravljala je umazano delo in bila najslabše plačana. Zbujala mi je slabo vest in opozarjala, da obstajajo dela, ki jih nekdo pač mora opraviti. Nikoli nisem spregovorila z njo, bila sem premajhna in bala sem se je. Potem so mi povedali, da je prišla s kmetov, ker je upala, da ji bo v mestu bolje.
Bosanci so zamenjali Slovence na najslabše plačanih delovnih mestih
Grbavka je nekdaj bila vidna, pometači v strojih pa se sučejo na nam nevidnih poteh in časih, v naši zavesti ne obstajajo. Najbrž so se tako nevidne počutili tudi vsi Bosanci, ki so jih v sedemdesetih letih pričeli množično uvažati v Slovenijo, da so potem opravljali najslabše plačano delo, da so lahko Slovenci zamenjali vožnjo na smetarskem avtomobilu, delo za tekočim trakom ali mučno stanje za frizerskim stolom za udobnejše pisarniško delo.
Vse skupaj ni nič drugega kot rasizem, ki so ga pri nas in v tujini zganjali avtorji sloganov, kot so Proletarci vseh dežel, združite se ali lastniki korporacij ob asistenci brezsrčnih politikov, ki jim je bilo za človeka malo mar. Ljudje, ki so v svojih avtohtonih okoljih vendarle nekaj pomenili, so se nato znašli v tuji deželi na dnu družbene lestvice. V njih je potihoma rasel srd in več denarja pač ni pomenilo tudi več sreče. Otroci priseljencev so ponotranjili srd in zagrenjenost. Zelo dobre šole so jim znale dati priložnosti, da se naučijo jezika, da se dokažejo, da uspejo na družbeni lestvici, toda problem tovrstnih razlik med ljudmi ostaja.
Otroci priseljencev so v nehvaležnem položaju
Iztrgati človeka iz njegovega kulturnega okolja in ga na silo presaditi v tujo zemljo pomeni tudi povzročiti kopico psihičnih travm njemu in okolici. Družba lahko sprejme omejeno število ljudi, ki so tako različni in le omejenemu številu priseljencev lahko zadostno število ljudi nudi pravo pomoč, prijateljsko roko, ne zgolj uslug različnih centrov za socialno delo. Otroci priseljencev so tako v najbolj nehvaležnem položaju. V njihovo zavest se ob premajhni pozornosti in skrbi za vedno vtisne občutek manjvrednosti.
Zadnjič mi je nek znanec, zvesti bralec nekdanjega časnika Proletarci, združite se (Delo), povedal, da je Trump najslabši možni predsednik. Zakaj pa mislite tako, sem ga vprašala. Kaj vas navaja na to misel, kaj natančno mu očitate? Ah, ne vem, je odvrnil, sicer pa, zakaj le je silil na ta položaj, ko je že tako ali tako bogat? Razvoj misli, vreden bralca Proletarcev, ljudje postanejo politiki zgolj zato, da si nagrabijo denar.
Problem bo ostal kako ceniti dobro opravljeno delo
Čudenje nad višino zaslužka nekoga se mi zdi povsem neumestno, pa naj bo to lastnik ali direktor korporacije, dokler imajo v tem podjetju tisti z najslabšo plačo možnost, da primerno stanujejo, v stanovanju, kjer ima vsak član družine svojo sobo, se zdravo prehranijo, dostojno oblečejo in kakovostno izobražujejo.
V tem tednu se je začel postni čas. Sama si bom vzela čas za razmislek o častnosti vsakega dela, predvsem pa o čaščenju razuma in vzgoje srca.
Mojca Škrinjar