Ko praznujemo in zaznamujemo obletnice, ne govorimo o formalnih okvirih, ampak o namenu in vsebini. Ne praznujemo starih naslovov in starih okvirov, ampak njihovo preobrazbo, ki se je zgodila zaradi novega namena. Star okvir je dobil novo vsebino. Zgodila se je bistvena in zgodovinska sprememba, zgodile so se ključne prelomnice, povezane z nedemokratičnim redom, sledila je diskontinuiteta.
Kdor praznuje staro, praznuje tudi njegov namen, ki ni bil zavarovanje osamosvojitve in demokratizacije, ampak varovanje totalitarnega režima, ki smo se mu v Sloveniji s prvimi demokratičnimi volitvami in ustanovitvijo samostojne države odpovedali. Kdor z rdečo zvezdo povezuje, skruni simbole nove demokratične Slovenije, skruni z vojno (1991) ubranjen demokratični red v Republiki Sloveniji. Rdeča zvezda ne simbolizira samo osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične in nacistične okupacije v drugi svetovni vojni, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic ter temeljnih svoboščin. Je znak tretjega totalitarizma, ki je v prejšnjem stoletju prizadel slovenski narod.
Priprave za razglasitev samostojnosti
Po uspešno izvedenem plebiscitu so se začele intenzivne priprave za uresničitev plebiscitarne odločitve, saj so morali parlament in drugi državni organi v šestih mesecih pripraviti vse potrebno za samostojno delovanje države. Sprejeti so morali zakone in podzakonske akte, ki so nato postali pravna podlaga za izvajanje suverenih pravic nove države, predvsem tiste, ki so bili do tedaj preneseni na federacijo. To so bila na primer področja monetarne politike, zunanjih zadev, obrambe in mnoga druga. Po neuspelem poskusu preoblikovanja Jugoslavije v konfederalno državo je slovenska skupščina februarja sprejela resolucijo o predlogu za sporazumno razdružitev z Jugoslavijo, s čimer se je tudi uradno začel postopek razdružitve. Ta naj bi po tem predlogu potekal skladno z mednarodnim pravom, morebitne medsebojne spore pa bi reševali po miroljubni poti. Ob tem je bilo v resoluciji poudarjeno, da se Slovenija oblikuje kot samostojna, suverena in neodvisna država, katere meje so dotedanje mednarodno priznane jugoslovanske meje s sosednjimi državami, meja s Hrvaško pa je dotedanja republiška meja. Isti dan sprejet amandma k republiški ustavi je določil, da je Slovenija ena od pravnih naslednic SFRJ, da odnose z drugimi državami in organizacijami ureja skladno z mednarodnim pravom in da se razveljavijo vse odločbe v slovenski ustavi, ki so suverene pravice prenašale z republike na federacijo. Že na začetku januarja so na republiški ravni sprejeli sklepe, ki so urejali gospodarske odnose v Jugoslaviji, s tem da so bili v celoti prevzeti sistemi prometnih davkov, carin in carinskih dajatev. Vlada je nato marca pripravila program gospodarske osamosvojitve in prestrukturiranja slovenskega gospodarstva, v katerem sta bili ključni denarna samostojnost in privatizacija.
Razorožitev teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije
Konec aprila 1990 je v Beogradu potekala seja vojnega sveta SFRJ, na kateri so sprejeli podlago za razorožitev TO in visokim vojaškim starešinam pojasnili protirevolucionarni in protijugoslovanski značaj političnih sprememb v Sloveniji in na Hrvaškem. General Hočevar, poveljnik republiškega štaba TO SRS, ki se je udeležil seje vojnega sveta, je po pisnem ukazu, ki ga je na začetku maja dobil iz Beograda, za koordinatorja akcije v Sloveniji določil načelnika republiškega štaba TO SRS generala Draga Ožbolta, človeka z izkušnjami “boja proti kontrarevoluciji” s Kosova. Ta je napisal in v Hočevarjevem imenu podpisal ukaz št. SZ 625/1-90 ter ga poslal poveljnikom 13 pokrajinskih štabov TO v Sloveniji.
Ti so morali zagotoviti predajo orožja TO v skladišča JLA najpozneje do 19. maja 1990 do 19. ure. Starešine v štabih za TO so večinoma z odporom sprejeli ukaz za premeščanje orožja in o tem začeli obveščati novo republiško vodstvo, ki se je takoj odzvalo na ukaz o razorožitvi TO, ki ga je izdal demokratičnim spremembam v Republiki Sloveniji nenaklonjen RŠTO SRS. Novi sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša je občinskim upravnim organom za ljudsko obrambo poslal brzojavko, s katero je prepovedal oddajanje orožja v objekte JLA.
Nastanek oboroženih sil Republike Slovenije
Zaradi spora med RS in RŠTO oziroma ZSLO ter predvsem zaradi odvzema orožja TO Slovenije so bila sprva ustanovljena jedra vojaškega odpora, in sicer s ciljem zavarovanja ukrepov nastajajoče slovenske države, nato pa je sledila ustanovitev vojske, ki je dobila dokončno obliko v Manevrski strukturi narodne zaščite (MSNZ). Uradno je začela delovati 29. avgusta 1990, ko je republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar imenoval Toneta Krkoviča, rezervnega kapetana I. razreda za načelnika (manevrske strukture) Narodne zaščite, dejansko pa takoj po razorožitvi. S tem je bila ustanovljena posebna oborožena organizacija, ki je bila sposobna slabe tri mesece po razorožitvi slovenske TO s tesno naslonitvijo na specialno enoto in posebne enote slovenske milice zavarovati Slovenijo pred kakršnim koli oboroženim presenečenjem. MSNZ je nastala zaradi dobro organizirane in tajne akcije ter bila organizirana v vseh trinajstih pokrajinah (TO) v Sloveniji, v katerih so bili imenovani načelniki MSNZ, ki so tesno sodelovali s poveljniki posebnih enot milice. Osnovni namen oblikovanja MSNZ je bilo, kot že rečeno, zavarovanje ukrepov nastajajoče slovenske države, ki jo je tedaj in pozneje najbolj ogrožala JLA. MSNZ je zagotavljala, da so prek nje republiški organi in predsedstvo republike dejansko vodili in poveljevali TO Slovenije. Temeljni obrambni načrt MSNZ je bil preprost in logičen. V primeru oboroženega posega JLA bi morala MSNZ zavarovati ključne objekte, hkrati pa s hitrimi napadi na skladišča orožja in vojaške opreme zagotoviti možnost za vpoklic popolnih formacij TO. Izdelani so bili podrobni načrti za posamezna skladišča in druge pomembne objekte. Po pokrajinah in občinah so bile sestavljene udarne skupine in jurišni odredi, katerih formacije so bile prilagojene razpoložljivemu orožju in opremi. Mobilizacijski dokumenti so bili v največji tajnosti izdelani za sklic novih enot, ki so bile mobilizirane po načelu samopoziva, brez dodatne kurirske službe, z izdelanim posebnim sistemom šifriranega obveščanja. Ustanovljena so bila tudi mnoga tajna skladišča za orožje in vojaško opremo.
S sprejetjem svežnja ustavnih amandmajev, s katerimi je Skupščina RS 27. in 28. septembra 1990 odpravila veljavnost zveznih dokumentov, ki so bili v nasprotju z republiško ustavo, med drugimi tudi, da sta služenje vojaškega roka in slovenska TO v izključni pristojnosti Republike Slovenije, so bili izpolnjeni tudi formalnopravni pogoji za vnovični prevzem poveljevanja nad celotno TO RS. Tako je Predsedstvo Republike Slovenije že 28. septembra 1990 imenovalo majorja Janeza Slaparja, dotedanjega poveljnika Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko, za vršilca dolžnosti načelnika RŠTO. Le-ta je 4. oktobra ob predhodnem soglasju Predsedstva RS imenoval vršilce dolžnosti pokrajinskih poveljnikov TO. S tem so prenehali tudi razlogi za delovanje MSNZ, ki je bila razformirana, njeni pripadniki pa so bili večinoma razporejeni v sestavo nove TO RS.
Slovenska vojska in prelom z revolucijo
Eden najpomembnejših dogodkov, ki je prikazal pripravljenost Slovenije, da suverenost brani tudi z oboroženo silo, je bil 17. decembra 1990, ko so slovenske oblasti v Kočevski Reki organizirale prvi javni postroj enote oboroženih sil na novo nastajajoče države, iz katere se je pozneje izoblikovala 1. specialna brigada MORiS kot prva popolnoma poklicna enota vojske. S postrojem te enote so bile slovenski javnosti in morebitnim nasprotnikom prikazane priprave in pripravljenost na obrambo samostojnosti in – kot je dejal predsednik Izvršnega sveta (vlade) RS Lojze Peterle – “zadišalo je po slovenski vojski”. Kasneje je poudaril: “Prvi postroj, v katerem so bili pretežno prostovoljci, ni bil zadeva trenutka, predrznosti, samovolje ali neodgovornosti. Bil je izraz odgovorne volje slovenske vlade, njene obrambne strategije, tesnega sodelovanja ministrstev za notranje zadeve in za obrambo ter poguma posameznikov. Tu niso stali zaščitniki privilegiranega vrha nedemokratičnega režima, ampak možje in fantje, ki so bili pripravljeni dati vse za svobodo samostojne in demokratične Slovenije. Z zvezdami na kapah. Zvezda pa ni bila ne izhodišče, ne cilj, niti simbol poslanstva, bila je le taktično pokritje. Marsikaj je bilo navzven starega, samo namen je bil drug. Namen je bil posvečen domovini. Slovenski vojak se je takrat vrnil k svojemu osnovnemu poslanstvu.”
Tako se niso spremenili le formalni okviri organizacije oboroženih sil, ampak njen namen in vsebina. S tem postrojem je bilo nepreklicno konec Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije, ki se je preobrazila in dobila nov namen. Staremu okviru se je dala nova vsebina. Zgodila se je bistvena in zgodovinska sprememba − prišlo je do enega od ključnih prelomov z nedemokratičnim redom, prišlo je do diskontinuitete, lahko bi rekli kontrarevolucije, ki je bila izvedena na demokratičnih temeljih.
Odmev druge svetovne vojne
Posledice druge svetovne vojne na Slovenskem so bile oziroma so še dvoumne. Slovenski narod in tedanja Jugoslavija sta bila ob koncu vojne na strani protihitlerjevske koalicije, na strani zmagovalcev torej. Kljub drugačnim in večjim pričakovanjem so se z nastankom slovenske države kot federalne enote v Jugoslaviji in s priključitvijo Primorske v glavnem uresničili nacionalni cilji. Po drugi strani pa je konec vojne dejansko pomenil osvoboditev le za del slovenskega naroda, za tisti del, ki je bil v državljanski vojni na zmagoviti strani. Predvsem pa se s koncem vojne ni končana totalitarna vladavina. Le-ta resda ni bila več okupatorjeva, prav tako ni bila vsiljena s sovjetskimi tanki, kot se je to zgodilo drugje v Vzhodni Evropi, bila je domača, tako da o popolni svobodi po osvoboditvi ne moremo govoriti. Na le to, svobodo v pravem pomenu besede smo nato čakali še skoraj pol stoletja.
dr. Tomaž Kladnik