fbpx

Ali v Sloveniji sploh še obstaja zunanja politika v času vzpenjajočega se “kulturnega marksizma”?

Foto: portal-os.si

Najbolj enostavna definicija zunanje politike bi se glasila nekako takole: »To je določanje nacionalnih interesov od znotraj in njih izvajanje navzven.« Natančneje: še preden se začne zunanjo politiko v kateri koli državi izvajati, mora iti skozi proces določanja, ki mora upoštevati številne dejavnike, in sicer tako tiste, ki prihajajo od znotraj, kot tudi tiste, ki na neko državo vplivajo od zunaj.

Ne, to ni finale svetovnega prvenstva v nogometu iz leta 2006, ko je Francija po enajstmetrovkah premagala Italijo. Gre za boj za ohranitev nacionalnih držav. Notranji dejavniki so geografska lokacija, velikost države, število prebivalstva, homogenost prebivalstva (nacionalnost, religioznost, socialni status), ekonomska razvitost, vojaške kapacitete, pismenost, institucionalna ureditev in glas ljudstva.

Zunanji dejavniki pa so trenutni globalni problemi (migracije, klimatske spremembe, terorizem, preprodaja drog in orožja), odnosi med državami, mednarodne organizacije(EU, NATO, ZN), vplivne politične osebnosti (Trump, Putin, Merkel, Macron) in mnenje svetovne javnosti o določeni problematiki. Slovenija je, kar zadeva notranjih dejavnikov, sila zanimiva država. Če ji njena geografska lokacija (beri kot vrata v Srednjo Evropo) še daje neko določeno težo, pa je velikost Republike Slovenije in njeno prebivalstvo sila zanemarljivo že v primerjavi z drugimi evropskimi državami, kaj šele, če jo damo ob bok kateri izmed svetovnih velesil.

Kulturni marksizem širijo levičarji
Če Slovenija (še) vedno velja za dokaj ekonomsko razvito držav sploh, če jo primerjamo z ostalimi državami bivše skupne države, pa tega ne moremo reči glede vojaških kapacitet. Te so majhne, zaradi česar mora Slovenija venomer iskati zaveznike, ki ji nudijo zaščito (NATO). Kaj pa homogenost države? Če se na prvi pogled zdi, da je Slovenija dokaj homogena država glede nacionalnosti, saj je večinski narod še vedno slovenski, s tem pa tudi katoliški, pa tega žal ne moremo reči niti glede socialnega statusa (prepad med revnimi in bogatimi se povečuje), niti glede ideoloških stališč, kar vsekakor vpliva na zunanjepolitično odločanje.

Kulturni marksizem se je že dodobra razrasel predvsem pri tisti polovici prebivalstva, ki prisega na ideje socializma in komunizma, kar bistveno krči manevrski prostor Slovenije pri odločanju o smernicah zunanje politike, sploh če pomislimo na to, da ima ta polovica tudi svoje predstavnike na najvišjih političnih in ekonomskih organih (vlada, parlament, bančništvo, državna podjetja), kar stvari za drugo polovico, ki prisega na domoljubje, ohranitev in obrambo samostojnosti in suverenosti, demokracijo in svobodo govora, bistveno otežuje.

Zanimivo je, da je prav ta težnja po ohranitvi samostojnosti in suverenosti, po varnosti in zaščiti pravic in lastnine prebivalstva, prizadevanje za blaginjo in obramba pred zunanjimi silami, spoštovanje demokratičnih vrednot (svoboda tiska, možnost peticij, možnost združevanja, svoboda govora) v skoraj vseh zunanjepolitičnih učbenikih, ki sem jih med pisanjem magistrske naloge prijel v roke, ali pa priklikal na spletu, tudi glavno vodilo vseh držav v času, ko se odločajo o zunanjepolitičnih dejavnostih.

Avstrijski predsednik vlade Sebastian Kurz se je v zadnjem trenutku premislil in zavrnil podpis Marakeške deklaracije. (Foto: epa)

Z drugimi besedami. Vse, kar sem naštel zgoraj je prvo, na kar morajo pomisliti tisti, ki se ukvarjajo z zunanjepolitičnimi vprašanji. Kot smo ugotovili, ta prizadevanja najbolj jasno in glasno prihajajo iz desne politične opcije, kar v današnjem svetu kulturnega marksizma, ki je že dodobra načel stebre evropske demokracije, velja kot za spodbujanje sovražnega govora.

Nikakor ne brez razloga, če vemo, da je končni cilj komunistične ideologije svet brez nacionalnih držav, oz. svet, kjer bo vladal en procent globalne elite. Kaj pa ostali? Cilj je, da se te ljudi s pomočjo cenzure, kazni in preganjanj, čim bolj usposobi k temu, da začnejo vsi trobiti v isti rog, v tistega, ki bo najbolj po godu globalni eliti. To bo seveda še utrdilo njihove že tako vse bolj trdne temelje, ki jih zdaj skuša čez Lužo rešiti Donald Trump, ki se mu je zdaj pridružil še novoizvoljen brazilski predsednik Bolsonaro, v Evropi pa imajo pri tem glavno besedo Salvini, Le Pen, Orban in Nigel Farage.

Viktor Orban v elementu. Madžarska je kljub svoji majhnosti in nepomembnosti mednarodni skupnosti še enkrat več pokazala svojo enotnost. Ne pozabimo dodati, da se Madžari še kako zavedajo svojih kulturnih in jezikovnih posebnosti, ki so temelj njihovega obstoja. (Foto: epa)

Če se vrnemo za konec k zunanjepolitičnemu odločanju, bomo kaj kmalu ugotovili, da ob vsem, kar smo zapisali zgoraj, o zunanji politiki Slovenije ne moremo govoriti, vsaj ne pod trenutno oblastjo. Zakaj? Končni cilj te struje ni ohranitev nacionalnih držav, kot značilnosti evropskih narodov, pač pa vzpostavitev neke globalne organizacije, ki bo zmetala vse narode in njih države v isti koš.

Ko se bo to zgodilo, boste na svetu samo še ime in priimek in nič drugega.

Številka.

Nič.

Rok Bratina, zgodovinar in dopisnik za portal-os.si.