Človekovo poseganje v reko Dravo je nehote ustvarilo koroško naravno bogastvo

Velika trobelika (Foto: Branko Vreš)

Vsako človekovo poseganje v naravo pušča posledice, bodisi na živalih, rastlinah ali celo ljudeh. A vsak poseg nima nujno zgolj negativnih posledic. Dravograjskega jezera in naravnih bogastev, ki jih hrani, brez človekovih dejanj pred približno 70 leti danes ne bi bilo.

Dravograjsko jezero pravimo delu Drave, kjer se je zaradi izgradnje hidroelektrarne tok reke tako upočasnil, da se je Drava v tem del spremenila v skoraj stoječo vodo. Pred letom 1945 je bila Drava v Dravogradu dosti hitrejša, njen tok je spominjal na alpsko reko, po izgradnji jezu pa se je vodno in obvodno življenje začelo spreminjati. Leta 1945 je bila hidroelektrarna tudi tarča bombardiranja s strani zaveznikov, obnova posledic je trajala deset let. 

Zaradi upočasnjenega toka, ki je posledica človekovega poseganja v reko, se rečni habitati popolnoma spremenijo. Nekateri koroški ribiči menijo, da se je z izgradnjo hidroelektrarn začel propad rečnega življenja v Dravi; reka je kalna, polna usedlin, jezovi pa ovirajo ribam drstitvene poti, ki so lahko dolge tudi od 50 do 100 kilometrov. Tudi načrtno nihanje vode za potrebe hidroelektrarne ogroža drstenje rib, saj ikre zaradi nenaravnega padca gladine vode večkrat ostanejo na suhem. A narava se drugačnim pogojem, ki jih je ustvaril človek, prilagaja. Za hidroelektrarno, kjer je tok reke povsem spokojen, so se začele kopičiti velike količine blata, ki so postopoma postale višje od gladine vode. Tako so nastali jezerski otočki, na njih pa so se naselile vodne rastline – otoke pokrivata predvsem rogoz in trs. Ti so skozi čas postali vedno večji, nekateri so se celo spojili z obrežjem Drave.

Vodna kislica (Foto: Branko Vreš)

Kako se je v preteklosti spreminjalo življenje v Dravi in ob njej, pa nas učijo tudi bajke. Mamica Dravica oziroma Pravljica o Dravi govori o tem, od kdaj na Koroškem rasteta rž in pšenica.

Več na e-koroska.si …