Družina Breznik je prav posebna družina. Že od malih nog jih poleg družinskih vezi združujeta tudi ljubezen in strast do zborovskega petja, njihova pevska tradicija je dolga že več kot štiri desetletja. Ko so leta 1967 začeli z nastopanjem, je najmlajši član pevskega zbora štel komaj tri leta, danes pa v pevsko življenje pridno uvajajo že najmlajšo, četrto generacijo Breznikovih. Na svoji dolgoletni glasbeni poti so videli in doživeli že marsikaj lepega pa tudi kaj slabega, a kot pravita sogovornika, brat in sestra Andrej in Vika Breznik, lepi spomini hitro odtehtajo slabe trenutke.
Oče Viktor se je od družine poslovil v trenutku, ko je delal tisto, kar je ljubil
Že 41 let družina Breznik prepeva v pevskem zboru, kar je izjemo dolga doba. Kako je prišlo do tega, da ste pred štirimi desetletji sploh začeli s to čudovito tradicijo?
Vika: Lahko bi rekla, da nam je bilo petje položeno v zibelko. Naši starši, torej moji, Andrejevi in Danijevi, so bili povezani z glasbo; oče je bil muzikant, oba z mamo pa sta prepevala pri cerkvenem pevskem zboru.
Andrej: Muzikanti so bili že najini stari starši, dedek je igral orgle na koru. Tudi njihove brate in sestre je skozi spremljala glasba, skratka smo izjemno glasbena družina. Naš oče je bil 38 let muzikant pri skupini Štirje kovači.
Vajin oče Viktor se je poslovil na odru na Prevaljah pred 15 leti.
Vika: Ko smo bili vsi izjemno potrti ob tragičnem dogodku, nas je prijatelj Tomaž Tozon potolažil in dejal, da je umrl tam, kjer je bil najraje – na odru. Redkokdo ima takšno srečo.
S prepevanjem pa ste začeli že zelo mladi.
Vika: Da, ko smo imeli prvi nastop, je bil najmlajši brat Dani star komaj tri leta. Prvi nastop smo imeli v nekdanjem kulturnem domu v Pamečah ob dnevu žena. Na odru je bila celotna družina; mama je igrala harmoniko, oče bariton, tudi otroci smo igrali na razne inštrumente in skupaj prepevali.
Breznikovi znajo več kot tisoč pesmi